Kreadom d.o.o.

arhitektura, geomantija, inženiring
Kidričeva ulica 20, 5000 Nova Gorica

SLOVENIJA

TEL: +386 (5) 933 41 90

EMAIL: info@kreadom.com

SKYPE: HADRIJAN


print

 

ANTON LAŠČAK-POZABLJENI ARHITEKT

Ob 60. obletnici smrti Antona Laščaka (1856-1946), arhitekta, inženirja, fotografa, pesnika in glasbenika so v Pokrajinskem muzeju v Gorici pripravili razstavo fotografij in risb njegovih arhitekturnih del, ki jih hrani Muzej fotografije Alinari iz Rima. Trije fotografski albumi večinoma še neobjavljenih fotografij predstavljajo trenutno največjo zbirko dokumentarnega gradiva iz avtorjeve izjemno bogate stavbne zapuščine, ki obsega dela na Bližnjem orientu, v Italiji in v Sloveniji (nekaj fotografskih posnetkov hrani le še rimska Akademija Sv. Luke).
Anton Laščak je v maloštevilnih člankih, ki so bili objavljeni pri nas, najpogosteje označen kot prezrti arhitekt. Ko se podrobneje seznanimo z njegovim življenjem, izvemo, da si je pridevnik »prezrti« prislužil zgolj zaradi svojega svetovnonazorskega prepričanja. Rodil se je namreč v furlanskem okolju, a je bil kljub slovenskemu poreklu staršev zagrizen pristaš iredentizma. Že med študijem na dunajski Politehniki se je označil za italofila in glasno izražal svoje protiavstrijske težnje. To je bil brez dvoma tudi eden izmed razlogov za Laščakovo migracijo v Egipt, kjer se je v obnovi Aleksandrije, ki je bila v angleških bombnih napadih leta 1882 močno poškodovana, v nekaj letih uveljavil kot eden najplodnejših mladih arhitektov. Odtlej je bilo njegovo življenje razpeto med Gorico, Aleksandrijo, Kairom in Rimom.
160 v Gorici razstavljenih risb in fotografij, ki jih je Laščak sam dokumentiral in opremil s podnapisi, nam predstavi njegova najpomembnejša dela za egiptovsko aristokracijo. Mednje sodijo galerija Menasce (1884-86) in glavna železniška postaja Ramleh (1883) v Aleksandriji ter palača Suares (1897) in sedež narodne banke Misr (1922-27) v Kairu. Laščak se je z osebnim arhitekturnim stilom, osnovanem na spajanju krajevne islamske tradicije in italijanske verzije secesijskega sloga (liberty) kmalu zelo priljubil članom kraljeve družine. Zavedal se je namreč, kako pomembno vlogo je imel egipčanski arhitekturni slog, s katerim so se ljudje lahko identificirali, pri oblikovanju nacionalne identitete. Premožnost njegovih naročnikov mu je omogočala, da je za opremo notranjščin palač uporabljal rafinirane dekoracije, ki so jih izdelovali najuglednejši pariški obrtniki, pohištvo pa mu je preskrbovala znana milanska tovarna Bugatti. S svojo neutrudno aktivnostjo in številnimi objavami v italijanskih in avstrijskih revijah si je leta 1907 prislužil naziv vodilnega arhitekta kraljevih palač in častno ime beg (gospod). 
Poleg Laščakovih egiptovskih del zasledimo na razstavljenih fotografijah tudi dva goriška projekta: zavrnjen urbanistični načrt rekonstrukcije v prvi svetovni vojni porušene Gorice in fotografijo arhitektove vile na Rafutu (1912-14, obnovljena 1928-29). Romantična vila s stolpom v obliki minareta in bogatim okrasom, vzetim iz islamske arhitekturne dediščine je edini primer neoislamskega sloga v Sloveniji in obenem eden najlepših primerov v širšem evropskem prostoru. Ali je želel Laščak v vili, obdani s parkom, ki ga krasijo pri nas redke eksotične rastline, preživeti preostanek svojega življenja, ne bomo nikoli izvedeli. Znano je le, da v njenih prostorih ni živel, saj so ga pomembna naročila ponovno vodila v Kairo.
Čeprav v Laščakovem opusu zasledimo tudi sledove modernih evropskih arhitekturnih tokov, se njegovo delo ni nikdar izvilo iz okvirov zgodovinskega eklekticizma. Prav zato so zanimanje za preučevanje arhitektove zapuščine spodbudile šele študije na področju orientalizma v osemdesetih letih 20. stoletja, seveda samo tistih arhitektur, ki vključujejo islamske gradbene elemente in dekorativne oblike. Goriška razstava, ki bo na ogled do 4. februarja, je prvi poskus obsežnejše predstavitve Laščakovega dela, vendar še zdaleč ne predstavlja celotnega dokumentarnega gradiva, ki je razpršeno v številnih javnih in zasebnih, redko dostopnih arhivih. Razstava je le osnova za nadaljnje raziskovanje arhitektove zapuščine in nenazadnje tudi opozorilo, da se v naši bližnji okolici nahaja edinstven kulturni spomenik, zapuščena vila na Rafutu, ki bi ji morali v prihodnje prav gotovo posvetiti več pozornosti.

Nataša Kovšca

Fotografiji:
Vila na Rafutu (1912-14, 1928-29)
Banka Misr (1922-27)



Članek