avtorji: Adrijan CINGERLE, u.d.i.a., Katarina ISKRA, u.d.i.k.a.

IZVIRNA NADGRADNJA KULTURNE DEDIŠČINE
Prenova vodnega izvira "Na vodi" v primorski vasici Ravnica predstavlja nadaljevanje evropskega projekta oživljanja vodnjakov in kalov (Living Fountains) kot pomembnih spomenikov etnološke kulturne dediščine, ki poudarjajo pomen lokalnih virov pitne vode v urbanem okolju. Širše območje Ravnice se namreč lahko pohvali s kar osmimi vodnimi viri – koriti, kalmi in vodnjaki, ki so še vedno dostopni prebivalcem.
Projekt, ki je nastal v sodelovanju Mestne občine Nova Gorica, Zavoda za varstvo kulturne dediščine, Krajevne skupnosti Ravnica in arhitekturnega biroja Kreadom, obsega sanacijo in posodobitev doslej zanemarjenega zajetja pitne vode z bogato zgodovino, ki je hkrati pomemben dokument o  preteklem načinu življenja in gospodarjenja na širšem območju Trnovske planote. Po ustnem izročilu je bilo prvo korito, ki je izklesano iz kamna in še danes stoji v naravni votlini pod skalami, postavljeno leta 1856. Madžarski vojaki (Huzarji) so ga med prvo svetovno vojno prvič predelali, o čemer priča napis na spominski plošči, ki je vklesana v skalo nad izvirom.  Huzarji so studenec speljali izpod skal, da je bil dosegljiv za točenje vode. Dogradili so tudi dve novi betonski koriti podolgovate oblike, ki sta bili leta 1926 obnovljeni. Prvo korito je služilo za napajanje živine, drugo, ki je imelo t.i. perivnico – poševno betonsko ploščo z vdolbinami za odlaganje mila, pa je bilo namenjeno pranju perila. Domačini so pralno korito uporabljali vse do sedemdesetih let 20. stoletja, ko so se na tržišču pojavili prvi pralni stroji, saj v vasi – z izjemno korita pri Cekovi domačiji – ni bilo vodnjakov.
Studenec je imel velik pomen tudi za živali. Odvečna voda je namreč odtekala v bližnji kal ovalne oblike, ki ima lapornato dno, kjer se je napajala živina. Ob večjih deževjih je voda iz kali odtekala tudi na bližnja polja, pozimi, ko je voda v njem zmrznila, pa se je spremenil v otroško drsališče. Ožje območje vodnega zajetja je bilo torej funkcionalno urejeno, zanj pa so po pričevanjih skrbeli vsi vaščani.
Ker predstavlja skupina elementov vodnega zajetja dragoceno ostalino preteklosti, so avtorji pri obnovi ohranili njegovo izvirno podobo. Rekonstrukcija izvira je obsegala popravilo porušenih korit, ureditev dotoka vode, izdelavo kamnitega odtoka (mulde) iz korit v kal, sanacijo kamnitih zidov, namestitev kovinske ročne črpalke in restavriranje spominske plošče madžarskih vojakov. Za ureditev tlaka ob koritih (balatac) so uporabili avtohtoni kamen, ki je ravno oklesan in potlačen v zemljo. Obnova kala kot pomembnega vodnega ekosistema pa je v grobem vključevala čiščenje zarasle vegetacije, ureditev brežine v ustreznem naklonu in njeno zatravitev.
Ob tem je potrebno poudariti, da projekt ureditve vodnega izvira nikakor ne ponuja zgolj obnove kulturne dediščine, ampak jo na izviren način dopolnjuje s kiparskimi silhuetami, izdelanimi iz kortena, ki ponazarjajo, kakšno je bilo nekoč življenje na podeželju. Obiskovalec najprej zagleda žensko figuro z vedrom na glavi, ki je postavljena ob vodni črpalki, ko se približa koritom, pa opazi še perico. Obe figuri sta povzeti po dokumentarnih fotografskih posnetkih primorskih žena, a sta močno stilizirani. Z bistvenimi potezami je upodobljena tudi silhueta krave, nameščena ob kalu, ki obiskovalcem kaže, da je bil izvir vode nekoč napajališče.
Večnamenski vodni objekti so bili seveda tudi priljubljeno vaško zbirališče. Socialno funkcijo izvira, ki omogoča srečevanje ljudi v naravnem okolju, so arhitekti naglasili z leseno klopjo, ki sloni na podlagi iz kortenske pločevine. V idejni zasnovi pa so predvideli tudi postavitev lesenega podesta ob kalu, ki bi ga vaščani lahko uporabili kot prireditveni oder, vendar v prvi fazi izvedbe ne bo realiziran.
Avtorji so torej pri rekonstrukciji poudarili različne funkcije vodnega izvira, hkrati pa so izpostavili njegov didaktični vidik, saj predstavlja pomembno pričevanje o stari bivalni kulturi. Celostna ureditev vodnega zajetja naj bi pravzaprav postala svojevrsten "muzej na prostem", ki bo opremljen tudi z informativnimi tablami in namenjem izvajanju pedagoških programov. Šolarji različnih starostnih skupin se bodo lahko seznanili s preteklim načinom življenja in dela, obenem pa tudi s pomenom kala, ki je naravna posebnost in edinstven biotop za različne rastlinske in živalske vodne in močvirske vrste. Ob tem ni nezanemarljivo omeniti, da kal hkrati predstavlja osnovo za trajnostno kmetijstvo, saj omogoča ureditev namakalnega sistema za sosednja polja. Glede na to, da kal pripomore k ohranjanju biotske raznolikosti, pa bi lahko vodno zajetje odigralo pomembno vlogo tudi v širšem kontekstu razvoja trajnostnega turizma.
Vodni izvir "Na vodi" je zgleden primer celostne ureditve naravno-kulturnega spomenika, ki z minimalnimi posegi v obstoječo dediščino obuja nekdanjo prostorsko kulturo na izviren način in s tem poudarja ne le identiteto kraja, ampak tudi kulturno podobo celotne Trnovske in Banjške planote. Prav zato so avtorji posebno pozornost namenili domišljeni postavitvi skulpturalnih silhuet, ki imajo poleg didaktične tudi pomembno estetsko vrednost, saj ob sončnem vremenu ustvarjajo senčne obrise na zidne površine. Omeniti pa je potrebno tudi krajinsko ureditev širšega območja vodnega izvira, ki vključuje utrditev dostopne poti ter sanacijo obstoječega ekološkega otoka.
Prenova vodnega zajetja potrjuje, da je mogoče s premišljenimi intervencijami v naravno in kulturno dediščino ustvariti obiskovalcem prijazno okolje, ki spodbuja tako k razmisleku o dediščini preteklosti kot tudi o ekologiji, pomenu vode za preživetje ter skrbi za čisto vodo. Premalo se namreč zavedamo, da pitna voda predstavlja le še odstotek celotne količine vode na našem planetu.

Nataša Kovšca
likovna kritičarka/recenzentka

  • portfolio
  • portfolio
  • portfolio
  • portfolio
  • portfolio
  • portfolio
  •  
  •  
  •  
  •  
  •  
  •  
  •  
  •  
  •  
  •  
  •