Izkušnja biti doma bo vplivala na arhitekturo

Po besedah Lenke Kavčič, direktorice festivala Odprte hiše Slovenije, v ospredje znova prihaja načelo po meri človeka in pravica do zasebnosti.

Potem ko so se organizatorji arhitekturnega festivala Odprte hiše Slovenije že dogovorili z več kot sto lastniki objektov in stotinjo arhitektov, napisali več kot dvesto predstavitvenih tekstov in angažirali petdeset prostovoljcev, so zaradi epidemije koronavirusa hiše in stavbe ostale zaprte. So jih pa odprli za obiskovalce spletne strani OHS. Letošnja, še pred koronavirusom izbrana tema, arhitektura za prihodnje generacije, je postala še kako aktualna.

Na spletu so odprli sto objektov iz vse Slovenije ter jih predstavili s fotografijami in opisi, kot to naredijo vsako leto, preden ljudi tudi zares povabijo v hiše, stanovanja, javne zgradbe, poslovne stavbe, primere kulturne dediščine in zunanje ureditve. Kot poudarja direktorica festivala, arhitektka Lenka Kavčič, so bili prva članica v celotni svetovni mreži Open House Worldwide (OHWW), ki jim je to letos uspelo tudi v spremenjenih razmerah. Kolegi iz drugih mest in držav so jim za to čestitali, sprašujejo jih, kako jim je uspelo.

»Postali smo novica tudi v času koronanovic in ta kriza nas je povezala v še tesnejše sodelovanje. Dogovarjamo se že, da bi izpeljali skupni vikend odprtih hiš na spletu, pripravili nekakšno svetovno arhitekturno razstavo. Vsaka od 47 članic bi se predstavila s tremi ali štirimi objekti na izbrano temo.« Ta konec tedna jim bodo s festivalom na spletu sledili kolegi v Brnu, julija pa v Melbournu.

V živo septembra

Odziv slovenskega občinstva je bil nad pričakovanji. Samo minuli otvoritveni konec tedna so imeli navdušujoče velik obisk spletne strani. Festival bo, če bodo razmere dopuščale, po slovenskih domovih in javnih stavbah zaživel med 25. in 27. septembrom, a že za tem, kar so predstavili na spletu, se skriva garaško delo ekipe OHS, poleg Lenke Kavčič še njenih sodelavcev Eve Eržen, Vesne Misjak, Kaje Tomšič, Teje Sedmak, Megi Pilko, Matica Brdnika in Jerce Kos.

Zadnje leto je navrglo celo vrsto novih projektov. V presojo šestčlanske komisije je 70 avtorjev poslalo več kot sto projektov, približno toliko kot vsako leto, največ iz osrednje slovenske regije in Gorenjske. Opaziti je, da so se arhitekti v slogovnem smislu nekoliko sprostili, rešitve si niso več tako zelo podobne in ne sledijo zgolj izčiščenemu, temveč so bolj sproščene, zajemajo različne, tudi bolj avtorske pristope k načrtovanju.

Les se je vnovič pokazal kot zelo sodoben material, četudi ga stereotipno še vedno vidimo kot domačijskega. Bolj množično je zaživel kot gradbeni material in element interierja v javnih objektih, telovadnicah, vrtcih, šolah, poslovnih prostorih. Vse več je prenov, tudi javnih in poslovnih objektov, kar je prav tako trajnostna usmeritev, pri marsikaterem projektu se kaže tehnološko visoka raven zahtevnosti investicij, pri vseh, ki so šli skozi kritiško sito žirije OHS, pa predvsem kakovostni arhitekturni odgovori na zahteve časa. In povrhu ti postajajo še bolj raznoliki, saj so v naš, za tuje arhitekte doslej zelo zaprt prostor ponovno začeli vstopati tudi arhitekti iz nekdanje Jugoslavije.

Prostor kot edino zdravilo

Prav v času karantene se je pokazalo, kako zelo nas prostor oblikuje, še več, da je naše edino zdravilo. Zdaj, po šestih tednih osamitve, se slehernik zaveda svojega doma, stanovanja ali hiše, ki ga je bil ne samo prisiljen deliti z družinskimi člani 24 ur na dan in sedem dni v tednu, ampak ga je moral spremeniti v pisarno, učilnico …

»Prostor zdaj dobesedno vpliva na naše zdravje in počutje, pokazalo se je, kaj vse v našem bivanju je odvečnega, predvsem pa, da arhitektura ni luksuz, temveč da mora odgovarjati na temeljne človekove potrebe, po zasebnem, mirnem kotičku za delo, učenje in sprostitev, na potrebe v skupnih prostorih. Prej, ko družine niso bile toliko časa skupaj doma, ni bilo težav s skupno dnevno sobo, kuhinjo in jedilnico, zdaj pa odprt tloris naenkrat ni več funkcionalen. Kako potrebna so, denimo, vrata, da jih po potrebi lahko zapreš in v miru delaš, zelo jih potrebuje tudi otrok. Kako pomembno je imeti dovolj naravne svetlobe v notranjosti, da o tem, kako dragocen je balkon, kjer lahko vsaj malce zaužiješ zunanjost, in da so blizu dostopne zelene površine, niti ne govorimo,« razlaga Lenka Kavčič.

Izkušnja te karantene, izkušnja biti doma, poudarja, bo brez dvoma vplivala na prihodnjo gradnjo oziroma načrtovanje stavb in prostora na splošno, znova bo moralo priti v ospredje načelo po meri človeka, saj se naše osnovne potrebe ne glede na socialni status ne razlikujejo. »V ospredju bo znova načelo humane arhitekture, pravica do zasebnosti, ki jo potrebujejo tako starši, partnerji kot otroci.«​

Bistven preskok lahko pričakujemo tudi v javnem prostoru, kjer bo druženje zaznamovala socialna distanca. Javni prostor bo vnovič dobil veljavo in postal generator življenja, poudarja sogovornica. Arhitekti se bodo morali ozirati na potrebe po spremenjenem vedenju, tudi v šolskih učilnicah.

Arhitektura za prihodnje generacije bo morala upoštevati podnebne spremembe, ki se že jasno kažejo, zasnovo prostorov, ki bodo prilagodljivi in se bodo lahko spreminjali z našimi potrebami, to, da bodo odsluženi in izpraznjeni objekti spet na novo zaživeli ... »Če že nismo mogli v tem času zares občutiti zgledne slovenske arhitekture, naj bo naša spletna stran v prihajajočih dela prostih dneh vsaj spodbuda, da si gremo kakšen primer dobre prakse v domačem kraju ali občini pogledat vsaj od daleč, morda s kolesom, z družino ali sami in si tako popestrimo čas karantene,« se glasi povabilo z vrha festivala.

Avtorica članka: Saša Bojc

Da ne bi pozabili na vojake

Nizu obeležij, posvečenim vojakom iz prve svetovne vojne, se pridružuje spominski park madžarskim vojakom na Prevali, ki je že skoraj dokončan ...

Avtorica: Alenka Ožbot Klančič

Vinska klet Batič v Outsiderju

Vinska klet na robu vaškega naselja je stopila v gabarite nekdanjega gospodarskega objekta, arhitekti pa so znotraj teh na novo oblikovali tloris in sočasno prerazporedili odprtine na zunanjem ovoju. Monumentalnost prefabricirane betonske fasade razgibajo štiri slepe arkade, ki so oblikovane kot velbi – polkrožni oboki, ki zaznamujejo tradicionalne primorske ulice.

Preprosta, a učinkovita zasnova objekta je poklon zgodovini vinske arhitekture, saj je koncept deloma naslonjen na španske vinske katedrale, kakršne so gradili Gaudíjevi učenci.

Ime projekta: Vinska klet Batič
Investitor: Miha Batič, s. p.
Fotografije: Špela Volčič
Lokacija: Šempas, Vipavska dolina
Leto načrtovanja: 2016
Leto izvedbe: 2019

Klet: 478 m2
Pritličje: 505 m2
Parcela: 880 m2

Besedilo: Ajda Bračič

Članek o ptičji opazovalnici v Renčah, objavljen v Primorskem dnevniku 10.2.2021

Avtorica: Katja Munih

Kako ustvariti navdihujoče delovno okolje, ki bo ustrezalo tako zaposlenim kot tudi njihovim strankam? S tem ciljem so arhitekti zasnovali prostore novogoriške odvetniške pisarne.

Prostori odvetniške pisarne SK, ki sta jih zasnovala arhitekta Adrijan Cingerle in Renata Jakopin iz biroja Kreadom, zavzemajo polovico nadstropja poslovne stavbe PH2 v Novi Gorici in so funkcionalno razvrščeni v dva sklopa. Jedro ureditve predstavlja črni kvader, v katerem so združeni servisni prostori: čajna kuhinja, sanitarije in omare.

Pisarne in preostali delovni prostori, kot sta sprejemni pult pri vhodu in sejna soba, pa so smiselno razvrščeni okrog dekorativnega jedra in povezani s hodnikom.

Črna dekorativna stena servisnih prostorov se zaključi v sejni sobi s krožnim kovinskim stopniščem, ki ima ograjo spiralne oblike. Stopnišče vodi na teraso, s katere prihaja blaga dnevna luč, ki dodatno osvetljuje delovne prostore, saj so originalna okna v pisarnah relativno majhna.

"Avtorja sta pravzaprav ustvarila velik kontrast med črnim jedrom, ki v simboličnem jeziku ponazarja trdnost oziroma moč, in svetlimi pisarnami, v katerih prevladuje bela barva," je ureditev prostorov opisala umetnostna zgodovinarka Nataša Kovšca.

Celotno površino kvadra prekriva reliefni motiv stilizirane idrijske čipke avtorice Tine Koder Grajzar, oblikovalke sodobne idrijske čipke, isti motiv čipke v beli barvi se pojavi na stekleni predelni steni, ki loči pisarne od središčnega kvadra, opazimo pa ga tudi na črni podlagi zunanje strani mize direktorja.

Z aplikacijo likovne podobe čipke na temno podlago so arhitekti želeli izpostaviti vztrajnost in povezovalno funkcijo, je pojasnila Kovšca, saj je tkanje in razpredanje odnosov bistvo odvetniškega poklica.

Arhitekti so po besedah Kovšce pri prenovi prostorov odvetniške družbe smotrno prerazporedili prej neustrezno razvrščene prostore ter ustvarili uravnotežen in zračen ambient, ki daje vtis povezanosti in enotnosti prostorov, obenem pa uslužbencem nudi tudi dovolj delovne zasebnosti.

Avtor: Nina Vogrin

APPARTAMENTO SUL CONFINE – LUMINOSITÀ E COMFORT

“L’appartamento sul confine”, come denominato dagli architetti dello studio di architettura Kreadom di Nova Gorica, è situato nello stabile Stella (Zvezda) sul confine tra la Slovenia e l’Italia. Il complesso, concepito dagli architetti Sadar+Vuga, si distingue soprattutto per l’interpretazione moderna dei tradizionali elementi architettonici tipici del Litorale sloveno ed è il primo edificio a più appartamenti a Nova Gorica dotato di proprio giardino. Gli ideatori dello stabile di forma moresca hanno concepito il giardino privato come uno spazio comune dedicato alla socializzazione e al rilassamento attivo dei residenti. È questo il concetto che esprime la connessione tra lo spazio interno e lo spazio esterno e al quale si sono ispirati gli architetti di Nova Gorica nell’arredare il lussuoso penthouse.

Rispetto al piano inferiore, gli appartamenti del piano superiore offrono maggior privacy, più luce e una vista panoramica che si apre sull’oltreconfine, il Collio italiano. Il complesso Stella è situato in un’area dove per più millenni si sono intrecciate e hanno convissuto diverse culture e nazioni. Ed è proprio questa una delle ragioni per cui i designer d’interni hanno scelto di collaborare nella progettazione degli interni con Delfabro che vanta un’esperienza di oltre 60 anni nel campo del interior design, oltre ad aver collaborato con alcuni più rinomati architetti e designer.

Il penthaus di standard superiore, che si colloca nell’angolo meridionale dell’edificio e presenta due unità abitative, offre una quadratura spaziosa. Tutti gli spazi abitativi – l’anticamera, la sala da pranzo, il soggiorno e lo studio – relativamente stretti e separati tra di loro solo da pareti divisorie, si aprono con le loro vaste superfici vetrate verso il terrazzo che rappresenta l'estensione dello spazio living. Nella progettazione del terrazzo, che sarà completamente coperto di verde, gli architetti hanno mantenuto il fil rouge che collega il terrazzo al giardino comune dell’edificio. Per questo motivo hanno proposto la piantumazione di specie vegetali tali da rendere il terrazzo visualmente attrattivo in tutte le stagioni. Hanno scelto piante relativamente non esigenti e di colori che si intonano bene con l’ambiente (ad esempio il timo, la salvia, il rosmarino), dedicando particolare attenzione ai rampicanti ornamentali (il falso gelsomino, la vite di Coignet) che col tempo formeranno una fitta quinta verde, offrendo ai residenti ancora più privacy.

 Gli architetti hanno approfittato dell’orientamento dell’appartamento col terrazzo verso Est, Sud e Ovest anche nella progettazione degli spazi interni, collocando le camere nella parte orientale e sudorientale. All’illuminazione degli spazi senza luce naturale ha provveduto la società Doorsolutions d.o.o. con le porte scorrevoli in vetro che danno l’impressione di collegare le unità abitative e l’ambiente armonico nel quale spicca l’arredamento scelto con molta cura.

L’arredamento degli interni accentua la prestigiosa location del penthaus, attirando l’attenzione dei visitatori già nel salone dedicato al ricevimento degli ospiti e pensato come spazio d’incontro intimo per famiglie. Il salone che si trova nella parte orientale dell’appartamento, vicino all’entrata, è adornato da un monumentale camino (Fokus) con accanto un sofà del marchio Edra, noto non solo per il comfort, qualità ed eccellenti materiali ma anche per la tecnologia avanzata. Il suo autore, il designer Francesco Binfaré, ha creato dei cuscini “intelligenti” perfettamente ergonomici.

Nella parte opposta all’entrata dove vi sono gli spazi abitativi, il visitatore entra nell’antecamera dove attirano l’attenzione i divani imbottiti del marchio Saba, due poltrone e un divano a due posti, che grazie alla loro eleganza fine rappresentano la punta di diamante del design di interni moderno. I divani hanno la struttura in metallo sottile, mentre i cuscini sono realizzati in due materiali di colore diverso, pelle e tessuto, che permettono di creare varie combinazioni di colore.

Nella sala da pranzo, separata dalla cucina da una porta in vetro, si fa notare il tavolo (Porro) realizzato in alluminio sottile che nonostante la sua grandezza lo rende estremamente leggero. Abbinate ad esso sono le sedie eleganti ed ergonomiche "Hola" (del marchio Cassina) di colore bianco e blu scuro, alcune con braccioli, altre senza. L’occhio del visitatore viene attratto anche dalla lussuosa lampada a sospensione che, posta al centro del tavolo, la sera illumina lo spazio con una luce diffusa.

Il salotto è arredato con il divano Reef, costituito da elementi modulari che consentono la realizzazione di molteplici soluzioni compositive, permettendo di sedersi su entrambi le parti dello schienale. Gli spazi privati invece affascinano per la loro ceramica sanitaria di alta qualità (Antonio Lupi): soprattutto la vasca da bagno freestanding che grazie alla sua forma elegante e armonica è un vero e proprio capolavoro. Sia la vasca che i lavabi sono realizzati dal primo materiale eco-sostenibile che deriva da materie prime resinose (poliesteri) di origine vegetale e minerali naturali.

Che gli architetti abbiano scelto con molta cura ogni elemento dell’arredo interno è comprovato dagli armadi a muro di colore grigio che si abbinano perfettamente con le mura. Il colore grigio neutro delle pareti crea negli spazi abitativi un’atmosfera particolare che infonde quiete e tranquillità, esaltata ulteriormente dal colore scuro del parquet di quercia. Le sfumature scure non producono un effetto freddo, bensì danno all’abitazione – ben illuminata grazie alle ampie superfici vetrate – un’impronta di lusso discreto.

Il penthaus, grazie alle vaste superfici, ha consentito ai propri ideatori di arredare anche uno spazio per la sauna con accesso diretto sul terrazzo con piscina massaggio dove rilassarsi e godersi una vista panoramica. Lo spazio esterno, dedicato al rilassamento del corpo e dell’anima e confinante con l’abitazione accanto, è stato adeguatamente protetto con una fitta parete divisoria verde che è nel contempo una perfetta decorazione del terrazzo in legno esotico.

Il wellness domestico è una prova ulteriore della qualità abitativa di altissimo livello del penthouse, paragonabile ad una casa unifamiliare di dimensioni contenute. Il comfort abitativo è garantito dalla location stessa dell’abitazione, lontano dal trambusto quotidiano e orientata verso i tre lati del cielo. Si distingue inoltre per luminosità e un ampio terrazzo che si apre sul giardino di fiori.

La predisposizione della location è stata ingegnosamente migliorata dagli architetti con la disposizione degli spazi e l’utilizzo di porte in vetro che dividono lo spazio, e allo stesso tempo permettono alla luce di penetrare nei locali. Altro tratto distintivo del penthaus è indubbiamente il minimalismo del design interno e la scelta di tonalità di colore, materiali di qualità ed elementi d’arredo raffinati tra i quali figurano molti capolavori del design moderno italiano.

Nataša Kovšca

SLOVO OD SMARAGDOV

Smaragdna hši planin je še vedno vsaj tako krasna kot pred stoštiridesetimo leti, ko ji je Simon Gregoričič spesnil naš morda najlepši romantičnopesniški spomenik. Na ulicah Nove Gorice pa ime Soča ne pomeni le reke, ampak vsaj enako pogosto tudi legendarni lokal, kjer se že od osemdesetih pečejo čevapčiči in servirajo burgerji. Ne ravno stoštirideset let, po drugi strani pa komaj dobro generacijo manj kot mesto, v katerem stoji. V česu treh generacij družine Ademi se je Okrepčevalnica Soča iz generične čevapdžinice prelevila v samostojno urbano referenco mladega mesta. Z novo prenovo, ki je pometla s smaragdnimi barvami in uvedla zadržan in dostojen interjer, pa je samostojnosti dodala še samozavest. Nova Soča ne potrebuje več referenc na smaragde in pesnitve. Že zdavnaj je sama postala referenca za lastne zgodbe in urbane legende.

Besedilo: Miloš Kosec

V arhitekturi kleti, ki je zrasla v opuščenem gospodarskem poslopju, se prepletata tradicija in sodobnost.

Batič je eno najbolj znanih vinskih imen v Vipavski dolini, pravzaprav v vsej Sloveniji. Z vinom se ta družina ukvarja že več stoletij, na svetovni vinski zemljevid pa se je z njim prebil Ivan Batič, ki je bil med prvimi zasebnimi vinarji v Sloveniji.

Zdaj je na čelu posestva njegov sin Miha, ki v kleti sledi očetovi filozofiji vračanja k naravi in tradiciji.

Tradiciji pa se priklanja tudi nova vinska klet, ki je na posestvu v Šempasu lani zrasla po načrtih novogoriškega arhitekturnega biroja Kreadom. Klet so arhitekti Adrijan Cingerle, Danijel Kavčič in Tina Krošelj zasnovali kot rekonstrukcijo nekdanjega gospodarskega poslopja, ohranili so namreč tako prvotno tlorisno zasnovo kot tudi gabarit stavbe in simetrično dvokapnico.

"Klet se z arhitekturnimi elementi prilagaja okolju in tradicionalni gradnji ter s tem poudarja identiteto vinorodnega območja Vipavske doline," je zapisala umetnostna zgodovinarka Nataša Kovšca, "istočasno pa je zgradba povsem sodobna, saj so arhitekti klasične stavbne elemente izvirno interpretirali in za gradnjo uporabili beton, s katerim so tako na fasadi kot v notranjih prostorih oblikovali diskretne detajle, ki dajejo vinski kleti pečat prefinjenosti."

Notranjost kleti je dvonadstropna, v pritličju so vinski laboratorij in servisni prostori, v vkopani kleti, "zaradi plemenite funkcije oblikovani kot mogočna dvorana", pa v sodih zorijo vina.

"Za vinsko klet Batič lahko že na prvi pogled rečemo, da poudarja zgodovino vinske arhitekture," je še zapisala Kovšca, "avtorji so jo namreč zasnovali kot monumentalno poslopje po vzoru španskih vinskih katedral, ki jih je konec 19. stoletja ustvarila skupina katalonskih arhitektov, učencev Antonija Gaudija, le da je oblikovana v minimalističnem slogu."

Avtor: Nina Vogrin

Alessio Princic (Aleš Prinčič) – urednik

Renzo Agosto: architetto 1930-2015

Padova: Il Poligrafo casa editrice, 2017

Pričujoča monografska publikacija predstavlja več kot štiridesetletno ustvarjalno obdobje Renza Agosta (1930-2015), enega vidnejših furlanskih modernističnih arhitektov in urbanistov, ki je glavnino svojega arhitekturnega opusa ustvaril v Vidmu in njegovi okolici. Knjiga je sicer izšla dve leti po Agostovi smrti, a je nastala po njegovi zamisli: zgodbo o svojem življenju in razvoju arhitekturne misli namreč večinoma pripoveduje v prvi osebi.

Publikacija je smiselno razdeljena v več delov, med katerimi prvi predstavlja arhitektovo življenje v sliki in besedi. Sledita dve strokovni besedili: urednika knjige, arhitekta Aleša Prinčiča, ki vključuje dragocene Agostove misli o sodelovanju na pomembnih natečajih, in arhitektke Claudie Battaino. V tretjem, najobsežnejšem sklopu so v kronološkem vrstnem redu razvrščena najbolj reprezentativna dela, med katerimi so tudi izbrani nerealizirani natečajni projekti. Četrti del sestavljajo spomini arhitektov, Agostovih sodelavcev, ki so se profesionalno formirali v njegovem studiu, zadnje poglavje pa obsega podroben seznam del, bibliografijo in podatke o razstavah.

Renzo Agosto v uvodni biografiji bralca seznani z začetki svoje ustvarjalne poti in resno dilemo, s katero se je soočil po zaključku študija arhitekture v Benetkah (na Istituto Universitario di Architettura) leta 1957. Starša sta namreč želela, da bi se pridružil družinskemu gradbenemu podjetju, ki je bilo v poznih petdesetih letih dejavno zlasti na področju stanovanjske gradnje v Videmski pokrajini. Agosto je sicer nekaj let sodeloval z očetom, a je že leta 1958, po krajšem bivanju v Londonu, kjer je poglobil svoje znanje o montažnih tehnikah gradnje s prefabrikati, odprl lastni arhitekturni studio.

V nadaljevanju arhitekt poudari, da so bili v njegovem profesionalnem delu še posebej pomembni načrti izobraževalnih institucij, kot je denimo Tehnični inštitut A. Malignani v Vidmu, zgrajen leta 1972, ki je v šestdesetih letih 20. stoletja predstavljal inovativen projekt v oblikovnem in tehničnem smislu, saj je za gradnjo uporabljal prefabricirane elemente. Kot lahko razberemo tudi iz načrtov in fotografij drugih šolskih zgradb, je posebno pozornost posvečal zlasti integraciji izobraževalnih kompleksov v krajino ter funkcionalni razporeditvi zračnih in svetlih prostorov. Največja vrednost šolskih objektov pa je zagotovo njihova odprta zasnova, ki dopušča – zaradi uporabe prefabrikatov – oblikovne transformacije. Zavedal se je namreč, da se bodo učne metode v prihodnosti spreminjale vzporedno s hitrim tehnološkim razvojem.

Zanimivo je, da monografija ne vsebuje kritiškega teksta, ki bi v celoti predstavil  Agostov ustvarjalni opus, ampak "pripovedujejo" zgodbo o arhitektovem strokovnem razvoju njegovi projekti v razponu od enodružinskih hiš in večjih stanovanjskih zgradb do prenov historičnih stavb, komercialnih objektov s parkirišči, javnih arhitektur in urbanističnih projektov. To je seveda tudi glavni razlog, da so izbrana dela zelo podrobno predstavljena: tako s tekstualnimi opisi, slikovnim gradivom in originalnimi načrti kot tudi z ročnimi risbami, ki sicer v večini primerov niso Agostove, a imajo danes, v dobi računalniškega projektiranja velik pomen. Iz risb namreč lahko razberemo, da niso samo zapisi temeljnih misli o nastajajočih stavbah in geometrijskih odnosih med prostorskimi elementi, ampak so tudi natančne študije o umeščenosti arhitektur v širši kontekst urbanega ali naravnega okolja. Posebno vrednost pa dajejo knjigi tudi predstavitve nerealiziranih natečajnih projektov, ki po mnenju urednika Aleša Prinčiča utelešajo osnovne arhitektove ideje, še neprilagojene birokratskim zahtevam in tehnološkim omejitvam.

Agosto je svoje rešitve nekaterih natečajnih projektov opisal tudi v intervjuju z urednikom publikacije, v katerem je poudaril, da je – po vzoru nemških modernistov prve polovice 20. stoletja, zlasti Ludwiga Miesa van der Roheja – vedno sledil osnovnim principom projektiranja, to je jasni zasnovi objektov in racionalni organizaciji prostorov. Kakšno dialoško vez je želel oblikovati med arhitekturo in obstoječim urbanim tkivom, morda najbolj jasno ponazarja idejni projekt nadzidave galerije Peggy Guggenheim v Benetkah (1985), ki žal ni bil realiziran. »Na natečaju za dograditev galerije Guggenheim sem sodeloval samo zaradi želje, da bi se pomeril s Canalom Grande«, je priznal v intervjuju in poudaril, da je hotel s kanalom vzpostaviti dialog. Nadstropje galerije, ki se nahaja v Palači Venier dei Leoni iz sredine 18. stoletja, je zasnoval kot preprost kubus s stekleno steno, obrnjeno proti vodni žili. Steklena refleksna površina bi namreč odsevala tako dinamiko življenja v kanalu kot tudi bližnjo arhitekturo, ki je skoraj nepretrgana veriga različnih, a med seboj povezanih elementov.

Če se poglobimo v Agostove natečajne projekte, predstavljene v tretjem poglavju knjige, pravzaprav ugotovimo, da je s posamezimi idejnimi rešitvami anticipiral čas, saj so nekateri projekti še danes aktualni. Slednje še posebej velja za njegove urbanistične vizije, kot je denimo predlog za urbano ureditev območja med železniško postajo Garibaldi in Trgom republike v Milanu (1991). Predel v središču mesta, ki je danes po Prinčičevih besedah kaotičen skupek volumnov brez jasne urbanistične zasnove, je povezal z eno samo vehementno linijo – nekakšno urbano ploščadjo z zelenimi in vodnimi površinami, ob kateri naj bi bili nanizani različni finančni, administrativni in kulturni objekti. Najpomembneje pa je, da je območje predvidel kot pešcono, oblikovano po meri človeka, ki se vzdolž geometrijsko zasnovane glavne osi razrašča v mehko zasnovani park.  

Jasno strukturo kažejo tudi drugi urbanistični natečajni projekti, ki so na prvi pogled preprosto zasnovani, vendar temeljijo na Agostovih poglobljenih raziskavah transformacij mest. Natečaje je namreč dojemal predvsem kot priložnost za eksperimentiranje z novimi, vznemirljivimi idejami, kot je bila prenova in ureditev širšega območja bazarja v Beirutu (1994). Projekt, pri katerem se je soočil z drugačno kulturo, je pravzaprav zgleden primer njegove urbanistične misli, ki temelji na iskanju ravnotežja med praznim in grajenim prostorom.

Knjiga ponuja celovit vpogled tako v ustvarjalno delo kot tudi v življenje Renza Agosta, hkrati pa omogoča detajlno analizo njegovih nerealiziranih idejnih projektov – kar je bilo po urednikovih besedah tudi eno od izhodišč za nastanek knjige. Bralec obsežne publikacije pogleša le umestitev Agostovih projektov v širši kontekst italijanske arhitekture druge polovice 20. stoletja, kar bi dalo njegovemu delu, iz katerega je jasno razvidna usmerjenost v prihodnost, zagotovo še večjo težo.

                                                                                   Nataša Kovšca, Adrijan Cingerle

Vila Rafut, Nova Gorica, Slovenija, zgrajena 1912-1914, obnovljena 1928-1929

Vila Rafut - Propadajoča lepotica

Vila Rafut predstavlja neprecenljivo vrtno arhitekturno dediščino, a žal niti država niti lokalna skupnost ne zmoreta v njej prepoznati vsaj tolikšne vrednosti, da bi jo zaščitili pred nezadržnim propadanjem.

Podobno kot je arhitekt Anton Laščak v svojih mladih letih rad zahajal na Kapelo – danes Kostanjevico, od koder se odpira lep pogled na Gorico, se tudi sam odpravim iz Gorice mimo Kostanjevice do Vile Rafut peš. Sprehod začnem izpred arhitektove rojstne hiše, na vogalu, ob cerkvi sv. Roka v goriški četrti Podturn, ki je bila v času Laščakovega rojstva v multietnični Gorici izrazito furlanska. Kasneje se je njegova družina preselila nekaj sto metrov nižje, kjer so mu ob prenovi hiše postavili tudi kamnito ploščo z napisom. Na trgu poleg cerkve sv. Roka stoji tudi monumentalni kamniti vodnjak, zaključen z egipčanskim obeliskom, ki je bil predviden v rdečem oziroma rumenem egipčanskem granitu. Svojemu rodnemu kraju naj bi ga arhitekt podaril, a do tega iz neznanih razlogov ni prišlo. Arhitekt je tako doniral zgolj načrt zanj. Namesto vode so danes v koritih žal rože, vodnjak pa je obdan z avtomobili.

Pot nadaljujem čez Antonov trg na goriški grad in pod grajskim obzidjem iščem sledi dveh vil, za kateri je Laščak pripravil načrta prenove. V prvo, ki je bila hiša ženinih staršev, se je preselil takoj po poroki. Vili sta stali na priviligirani poziciji, na južnem pobočju griča – gorice – po katerem je mesto dobilo tudi ime, in sicer v izteku ozke srednjeveške uličice. Fabianijev urbanistični poseg je žal enega najstarejših predelov mesta porušil, da bi omogočil boljšo povezavo s predelom grajskega griča.

Z gradu se mi odprejo krasni pogledi na gozd Panovec, ki se na robu razcepi na grič Rafut nad Rožno dolino in na greben Kostanjevice, na katerega prisojnem pobočju si je Laščak postavil svojo vilo. Območje je bilo zaradi izredne lokacije, zaščitene pred burjo in s sončno lego, že v preteklosti izredno cenjeno. Med vinogradi, vrtovi in oljčniki so še danes posejane številne vile, ki so bile v preteklosti stalen motiv na goriških »kartolinah«. Da bi bolje razumel lokacijo, kjer vila stoji, se povzpnem po Poti na Kapelo na Kostanjevico, kjer se je dobrega pol stoletja za Laščakom v iskanju samote in miru rad sprehajal tudi Zoran Mušič (Goriške skice). Pot, ki je tlakovana z mačjimi glavami, je bila včasih edina povezava Gorice s Kapelo. Po njej so se dvakrat na leto v procesiji zgrinjali številni Goričani. Zaradi postavitve meje po drugi svetovni vojni je bila tudi romarska pot prekinjena. Na slovenski strani meje se tako pot žal spremeni le v ozko blatno stezo, ob kateri nekaj osamljenih primerkov spominja na nekoč številna kostanjeva drevesa, ki so griču dala tudi ime.

Grajski grič s srednjeveškim gradom in Kostanjevica s Kapelo in samostanom tvorita prepoznavno entiteto osrednjega goriškega prostora. To je tudi prostorski miljé, v katerem si je v začetku 20. stoletja Anton Laščak, predvsem v Egiptu že uveljavljeni in premožni arhitekt, zgradil svojo goriško rezidenco.

Pravljično podobo nenavadnega objekta, ki pritegne pozornost z osemindvajset metrov visokim vogalnim stolpom v obliki minareta, zmoti le stihijska pozidava Pristave ob vznožju. Izredni primerki redkih eksotičnih dreves izrisujejo obrise celotnega, več kot 3 hektarje velikega kompleksa, katerega trije gradniki: vila, park in vratarnica so povezani v izjemno celoto, ki je v našem prostoru dragocena redkost. S približevanjem mogočnemu vhodu – vratarnici, v katero je Laščak nastanil tudi skrbnika, da bi lažje nadzoroval gradnjo, se to, kar je bilo od daleč videti skrivnostno, pravljično in navdihujoče, počasi spreminja v bledo senco nekdanjega sijaja. Vratarnica, ki je nekakšen vstopni paviljon na posest in napoveduje nekaj posebnega, izjemnega, pomembnega, je namreč v zelo slabem stanju.

Razočaranje je ob vstopu v zasebni park še toliko večje, saj me že takoj na začetku zmotijo številne komunalne naprave. Skoraj zabrisana je sled dveh drevoredov, ki sta potekala ob makadamski parkovni poti. Tudi obojestranski muldi iz mačjih glav sta zasuti in zapleveljeni. Dovozna parkovna pot kmalu prečka potoček, ki izvira na posesti in ga je Laščak kanaliziral ter razširil z manjšim zajetjem.

Avtomobilom namenjena cesta, ki je danes popolnoma razrita, se proti vili nadaljuje v serpentinastih zavojih. Peš pot, ki se od ceste odcepi na prvem zavoju, pa je načrtovana položno, da je hoja po njej prijetna. Obdelana je z betonskimi robniki in tlakovana z manjšimi prodniki. Ob njej se vrstijo različni prostori, ki še stopnjujejo radovednost. Približno na sredini poti stoji pergola, ki jo je glicinija močno prerasla, pod njo sta nameščeni dve betonski klopi, kjer si obiskovalec lahko v senci odpočije. Zanimivo počivališče na poti predstavlja tudi betonski kalup, ki je služil za odlitek kupole stolpiča. Na obeh straneh je razširjen z dvema klopema in z zelenim ozadjem spominja na grotto.

Krajinska arhitektka Katarina Iskra v svoji diplomski nalogi poudarja, da park kljub številnim ujmam in sramotno slabemu vzdrževanju še vedno ohranja prepričljivo podobo in doživljajsko zmožnost. Vsaka krajinska ureditev namreč potrebuje tudi čas, da se pokaže v svoji zreli podobi. Izjemni habitusi drevnine, ki so zaradi ugodne mikroklime celo prerasli predvidene dimenzije, dajejo parku poseben čar. Zasnova Rafutskega parka sicer oblikovno ni zahtevna, vendar je park doživljajsko in zaznavno izjemen. K temu pripomore tudi umeščenost v vzpenjajoč se teren, ki obiskovalcu ne dovoljuje istočasnega dojemanja celotne parkovne ureditve. Zanimiv pa je tudi zaradi eksotičnih vrst dreves in zaporedij doživljanja različnih ambientov, ki se razvijajo v »prostorsko-časovnem sosledju. Različni prostori oziroma vzdušja so tisto, kar v obiskovalcu spodbuja občutek zanimanja za nadaljnje odkrivanje. Kontrast med temnimi in povsem osončenimi deli, usmerjanje pogledov, spreminjanje smeri, odprti in zaprti prostori, poti, ki se izgubljajo za gmotami vegetacije … Vse to so uporabljena oblikovalska načela, ki ponujajo obiskovalcem zanimivo in privlačno krajino«. Skratka, Laščak je z Rafutskim kompleksom pokazal na visoko možno mero smiselne izrabe reliefnih danosti lokacije, saj je povezanost vile z vrtom v prostorskem in oblikovnem smislu dovršena.

Navdušenje obiskovalca doseže vrhunec, ko pot preide izpod bolj pokritega dela parka na odprto in se pred obiskovalcem prikaže vila v vsej svoji velikosti in mogočnosti. Skoraj osemsto kvadratnih metrov velik gosposki objekt, ki ga je arhitekt Laščak zgradil zase in za svojo družino, je bil poškodovan med I. in ponovno tudi med II. svetovno vojno. Njegova današnja zunanja podoba je tako le odsev prve rekonstrukcije. Obnova, za katero v Pokrajinskem arhivu Nova Gorica ne hranijo nobenega dokumenta, se namreč ni opirala na prvotni Laščakov načrt. Pri adaptaciji sta bili zazidani terasi s kovinsko ograjo in masivnim kotnim stebrom v prvem in drugem nadstropju. Izginile so tudi bifore s podkvastim lokom ter številni dekorativni elementi.

V vilo se je leta 1951 vselil Higienski zavod Gorica, ker je bila po presoji Centralnega higienskega zavoda SRS najprimernejša stavba daleč naokrog, ki je ni bilo treba posebej adaptirati. Dokončati je bilo treba le v vojni porušene dele in jo opremiti s potrebno vodovodno in električno napeljavo. Pozneje so v neposredni bližini stavbe sezidali še garažo in drvarnico. Ta zaradi sorodnih materialov, kot so jih  uporabili za gradnjo vile, spominja na Laščakovo avtorsko delo, čeprav to ni.

Sredstva za obnovo vile je prispeval Centralni higienski zavod, ki je notranjo stavbno površino povečal in povsem prilagodil svojim potrebam. Vsi posegi so bili izvedeni izredno slabo in do objekta, ki je bil zgrajen v visokem standardu gradnje, zelo grobi. Zidan je namreč iz vidnih opečnatih zidakov normalnega formata s klasično zidarsko zvezo, le vhodni portal je zgrajen iz betonskih zidakov. Prefabricirani elementi iz umetnega kamna, ki so bili večinoma narejeni v Egiptu in pripeljani na gradbišče, so zelo kvalitetni obrtniški izdelki. Isto velja za napušče, ki so leseni in izrezljani. Fasade vile, ki je posebna tudi zaradi izrazitih tehnoloških novosti, tedaj izjemno redkih na slovenskih tleh (armiranobetonske stropne plošče, sovprežnega stropa, sestavljenega iz betonske plošče in valjanih jeklenih nosilcev), so bile na številnih mestih poškodovane.

Podobno žalostno usodo je doživela tudi notranjost vile. Originalni tlaki so večinoma predelani, samo ponekod je še viden izvirni teraco v opečnatem odtenku in keramični tlak iz šesterokotnih ploščic, ki sestavljajo barvni vzorec v obliki satovja. Avtorsko oblikovani keramični tlak v satovju je tudi v preddverju, kuhinji oziroma kabinetu in v sanitarijah. Tla v drugih prostorih so bila obložena s parketom, največkrat v rastru ribje kosti. Tudi stene in stropovi so bili večkrat prebarvani, saj je originalna poslikava prostorov vidna le na posameznih delih. Vse originalno notranje stavbno pohištvo je kasetirano in v beli barvi. Steklena in polna kasetirana vrata so bila prvotno opremljena z avtentičnimi kljukami in ščiti, ki pa jih več ni. Na srečo hrani nekaj vzorcev Zavod za varovanje kulturne dediščine.

Zavod za zdravstveno varstvo Nova Gorica je domoval v vili do leta 2003, saj so postali njeni prostori pretesni in neprimerni za opravljanje laboratorijske dejavnosti. Po izselitvi zavoda je bila vila prepuščena sama sebi. Leta 2007 je bil pripravljen konzervatorski program za vilo in vratarnico, leto kasneje pa še konzervatorski program za park, saj se je pojavila realna možnost prenove. Upanje, da bo spomenik oživel, je vlila nekdanja visokošolska ministrica Mojca Kucler Dolinar, ki je leta 2008 že odkrila marmorno ploščo na fasadi kot neke vrste temeljni kamen za izvedbo prenove, s katero naj bi v vili dobile prostore tri ustanove: Center za evromediteranske študije Emuni, podiplomska fakulteta Univerze v Novi Gorici in znanstveno-raziskovalna postaja SAZU Nova Gorica. Vendar je projekt kmalu padel v vodo in vila je bila spet prepuščena nemilosti časa.

Leta 2015 je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport poskusilo z javnim pozivom poiskati zasebnika, ki bi Laščakovo vilo obnovil in jo z ustreznimi vsebinami oživil. Pri iskanju zasebnih vlagateljev je sodelovala tudi občina, ki je lastnica več kot polovice parka. Z obnovo so želeli »prispevati k trajnostnemu ohranjanju slovenske kulturne in naravne dediščine ter njenih vrednot in skozi njihovo predstavitev povečati prepoznavnost in atraktivnost kraja in širše regije«. A na pozivu nihče ni ustrezal kriterijem. Med tem časom so objektu, da bi ga zaščitili pred vandali, pozidali tudi vse odprtine pritličja. Vstop je mogoč le skozi odprtine nadstropja. V objektu zamaka, nosilni konstrukcijski deli minareta imajo že velike razpoke, številni prefabricirani arhitekturni elementi objekta so izropani.

Zanimivo je dejstvo, da je bil kot kvalitetna naravna vrednota leta 1952 prepoznan zgolj Rafutski park in kot tak tudi zaščiten. Vila in vratarnica sta bili tako dolga leta kot kulturna spomenika spregledani, saj ju je občina šele leta 2003 z odlokom razglasila skupaj s parkom za vrtno arhitekturno dediščino. Tekstualni opis enote se glasi: Vila, zgrajena v neoislamskem
slogu, s simbolnim minaretom in mogočnim vhodom. Obdaja jo park, oblikovan v maniri parkov z začetka 20. stoletja z uporabo eksotičnih rastlin, organsko izpeljane poti, asimetrija, ortogonalne zasaditve. Arhitekt A. Laščak.

Vila Rafut je edini primer neoislamskega sloga v Sloveniji in obenem eden najlepših ohranjenih primerov v širšem evropskem prostoru. Obdana je s čudovitim parkom, ki ga poleg originalnih arhitekturnih kosov krasijo pri nas redka eksotična drevesa in grmovnice. Izjemna drevesa danes zakrivajo pogled na vilo, zato nas na arhitekturno mojstrovino, ki se kljub drugačni estetiki presenetljivo dobro staplja z okolico, opomnita le vratarnica ob vhodu na posestvo in stolp. Kljub temu, da gre za edinstveno vrtno arhitekturno dediščino, pa na slovenski strani meje zanimanja za ustrezno ovrednotenje arhitektove zapuščine še vedno ni. Niti država niti lokalna oblast v izjemnem spomeniku, ki z oblikovnimi dimenzijami presega geografske in kulturne meje, ne zmoreta prepoznati niti tolikšne vrednosti, da bi ga zaščitili vsaj pred neustavljivim propadanjem.

ADRIJAN CINGERLE

Vinska klet Batič, Šempas

Za vinsko klet Batič lahko že na prvi pogled rečemo, da poudarja zgodovi no vinske arhitekture. Avtorji – arhitekti iz biroja Kreadom – so jo namreč zasnovali kot monumentalno poslopje po vzoru španskih vinskih katedral, ki jih je konec 19. stoletja ustvarila skupina katalonskih arhitektov, Gaudijevih učencev, le da je oblikovana v minimalističnem slogu.

Vinska klet leži na robu naselja Šempas in je pravzaprav rekonstrukcija nekdanjega gospodarskega poslopja, ki ohranja tako prvotno simetrično dvokapnico. Arhitekti so stavbo zgolj podkletili, preoblikovali zunanje odprtine in prerazporedili notranje prostore. Fasada je v celoti obdana s prefabriciranimi betonskimi elementi, a da ne bi delovala preveč masivno, so posamezni fragmenti postavljeni tako, da spoji ustvarjajo vertikalno potekajoče linije, ki dimenzionirajo sicer hladne betonske površine. Enak vizualni učinek ima tudi profilirani nadstrešek, ki je poleg reprezentativnega vhoda z rahlo izstopajočim betonskim lokom edini poudarjeni element na pročelju.

Nekoliko bolj razgibana je zadnja fasada objekta, ki jo členijo štiri slepe arkade v obliki polkrožno zaključenih niš ter dva stranska vhoda na levem in desnem robu stene z enako obliko loka – izjemno pomembnim arhitekturnim elementom prenove. Oblika slepih arkad in tudi glavnega vhoda na pročelju se namreč navezuje na obokane prehode,  imenovane velbi, ki so tipični arhitekturni elementi primorskih vaških uličic – gas.

Notranjost vinske kleti Batič je dvonadstropna. Po pritličnem delu so razvrščeni vinski laboratorij in servisni prostori, vkopani del kleti, ki zagotavlja ustrezno mikroklimo, pa je namenjen staranju vrhunskih Batičevih vin v lesenih sodih (barique). Prav zaradi plemenite funkcije je prostor oblikovan kot mogočna dvorana z masivnimi betonskimi slopi kvadratnega prereza, ki so razmeščeni po osrednjem delu prostora in imajo kapitele z mehko zaobljenim lokom, ob stenah pa se ponovijo kot stenski slopi z enako oblikovanimi kapiteli, ki so ponovno reinterpretacija historičnih oblik polkrožnih lokov.

Vinska klet Batič se z arhitekturnimi elementi prilagaja okolju in tradicionalni gradnji ter s tem poudarja identiteto vinorodnega območja Vipavske doline. Istočasno pa je zgradba povsem sodobna, saj so arhitekti klasične stavbne elemente izvirno interpretirali in za gradnjo uporabili beton; z njim so tako na fasadi kot v notranjih prostorih oblikovali diskretne detajle, ki dajejo vinski kleti pečat prefinjenosti.

                                                                                   Nataša Kovšca

Naravoslovna tematska učna pot, ki želi Vipavo ponovno približati gostom in domačinom

A morda nekoč pa le čista reka vrne se

Ko so v preteklih letih novinarji in politiki govorili o Vipavi, so večinoma govorili o poplavah. Reka je nekajkrat prestopila bregove, zalila ceste in zaprla promet ter predvsem povzročila veliko strahu in škode lastnikom hiš v naseljih ob strugi.

Razmislek o tem, kako poplave preprečiti, je kaj hitro popeljal do spoznanja, da so majhni lokalni ukrepi, ki rešujejo posamičen cestni odsek ali skupino hiš, dragi ter pogosto neučinkoviti. Ali celo škodljivi. Reka namreč ne pozna meja krajevnih skupnosti ali občin in delujejo le tiste rešitve, ki se izzivov lotevajo celostno. 

Iz pogovorov med župani občin ob strugi ter predstavniki stroke in ustanov so se doslej rodili vsaj trije obsežnejši projekti. Na prednostni lestvici strateških projektov v programu Interreg Slovenija - Italija sta dva. Projekt GREVISLIN - Zelena infrastruktura želi ohranjati in izboljšati stanje ogroženih vrst in habitatnih tipov ob rekah. Vodilna pri njem je RRA Severne Primorske, vključene pa so štiri občine. V okviru programa VISFRIM - Upravljanje poplavne ogroženosti na porečju Vipave in na ostalih čezmejnih porečjih bodo izvajali ukrepe za poplavno varnost, med drugim gradili in popravljali nasipe. Skupaj sta vredna približno pet milijonov evrov in bosta v prihodnjih letih na teren prinesla nekaj zelo konkretnih rešitev in izboljšav.

Kdo je skrajšal reko?

Tretji, projekt Zavoda za ribištvo Slovenije z nazivom Ukrepi za ohranjanje in izboljšanje stanja ogroženih živalskih vrst in habitatov v Vipavski dolini, prav tako gleda naprej, a se hkrati ozira tudi nazaj. ''Glavni cilj celovitega projekta je renaturacija naravovarstveno pomembnih struktur kmetijske krajine ter ukrepi za ohranjanje in izboljšanje ugodnega stanja ogroženih živalskih vrst in habitatnih tipov. Končni cilj projekta je ohranjanje, izboljšanje in obnova habitata živalskih in rastlinskih vrst celotne Vipavske dolina'', se glasi uradna opredelitev. 

Del tega prizadevanja, pri katerem poleg zavoda sodelujejo še občini Ajdovščina in Miren-Kostanjevica, Zavod za varstvo narave, Društvo za opazovanje in proučevanje ptic ter direkcija za vode, je tudi vzpostavitev naravoslovne tematske učne poti ob reki Vipavi. Nekaj več kot 43 kilometrov dolga pot je že narisana in premišljena. Turiste naj bi vodila po dolini, prebivalce doline pa nazaj k reki.

''Z melioracijskimi ukrepi smo reko Vipavo v preteklih desetletjih skrajšali za sedem kilometrov. Melioracija kmetijskega zemljišč je bila nekoliko nepoštena do narave - z današnjim znanji in dognanji tega nikoli ne bi naredili. Človek si je za kmetijstvo ali celo gradnjo stavb vzel zemljišča, ki jih je reka potrebovala kot izlivne površine. Beseda 'renaturacija' je zato ključna. Moramo razmišljati celostno, poslušati zgodbe ljudi, ki so v preteklosti živeli z Vipavo, ter se izogniti skušnjavi, da bi reko, ki je življenje, stiskali v korito'', poudarja arhitekt Adrijan Cingerle, ki je s svojo ekipo v biroju Kreadom zarisal in zasnoval tematsko pot. Regija, meni Cingerle, si ne zasluži le varne, ampak tudi čisto, živo reko, ki bi pritegnila obiskovalce in bi bila v veselje domačinom.

Skozi raj do Pekla in naprej

Pot, ki je v celoti načrtovana in bo urejena ter prehodna kmalu, se začne v Vipavi, kjer reka izvira. Nadaljuje se skozi staro mestno jedro in nato mimo pritoka Močilnika in Novakovega mlina do Napoleonovega mostu v vasi Dolenje. Po levem bregu pot pelje skozi Bačarje in Uhanje mimo Dulanjega mlina do Velikih Žabelj. Pod naseljem Brje prečka reko in vodi po desnem bregu ob železniški progi do Batuj. Tam spet zamenja breg in se preko edinega resnejšega vzpona dvigne rahlo nad reko in se nadaljuje proti Lanthierijevemu mlinu v Peklu. Tam bodo zgradili novo brv.

Do takrat pot začasno pelje skozi Steske po magistralni cesti do vasi Saksid, od koder se nadaljuje skozi Zalošče do Dornberškega bajerja in naprej skozi Prvačino. Sledi majhen ovinek zaradi prečkanja Lijaka in ponovna vrnitev k reki ob sotočju Lijaka in Vipave ter nadaljevanje skozi Renče. Tu pot za nekaj časa zapusti bregove reke in vodi čez Merljake in po sredini griča do Jerabišča. Ter naprej skozi Vrtoče, mimo Šela do zaključne oziroma vstopne točke poti, ki je na ploščadi ob igrišču v Mirnu. Zaključi se ob meji z Italijo. Večinoma je ravninska, razlike v nadmorski višini so minimalne. Ob poti nosilec projekta, Zavod za ribištvo, načrtuje table, ki bodo opozarjale na zanimive značilnosti habitatov, rastlinskih in živalskih vrst.

''Naš proračun je bil omejen, zato smo se držali obstoječih poti. Glavni cilj pa je, da je pot prevozna s kolesom in to v vseh štirih letnih časih. Pomembno je, da jo je moč nadgraditi,'' razlaga Cingerle. In to na več načinov. Najprej tematsko - zamislili so si jo kot nekakšno hrbtenico, na katero vsak kraj ob poti lahko pripne svoje kulturne zanimivosti, kulinarično ponudbo in celo že obstoječe krožne poti. Nato infrastrukturno. Poleg brvi v zaselku Pekel, kjer je v starih časih most čez reko že bil, si želijo še brvi pod Zemonom ter med Mirnom in Orehovljami.

Od primorskih do pravih Benetk

Tretja nadgradnja pa sega čez mejo. Kot pravi Cingerle: ''Na ravni koncepta razmišljamo o poti mimo Sovodenj, kjer je sotočje Vipave in Soče, ter naprej do izliva Soče v morje. Tam bi se pot lahko navezovala na poti, ki vodijo preko Gradeža do Chioggie. Na slovenski strani bi bilo lepo, če bi se nadaljevala proti Trstu in od tam po Parenzani, ki povezuje Istro. Na tak način bi res nastal transnacionalni projekt.''

Ki bi pri domačinih vzbudil zavedanje o lastnem prostoru, jim razširil horizonte in v njih prebudil zavest, da je zelena Vipavska dolina del prostora, ki sega do Sredozemskega morja. In bi bila res privlačna ponudba: ''Obiskovalec pride v Vipavo, te primorske Benetke, in se od tam peš ali s kolesom odpravi na morje. Na poti doživi bogato naravno in kulturno dediščino, pokusi vino, izkusi kulinarične užitke, se zapelje s supom ali se v vodi okopa.'' Oziroma, kot povzema Cingerle: ''V Vipavi lahko turistu prodamo morje.''

Po izgradnji čistilnih naprav je Vipava čista. Seveda daleč od reke, iz katere so naši bližnji predniki brezskrbno pili, a dovolj, da se lahko v njej brez strahu kopamo. Čeprav jo uradno agencija za okolje še ne uvršča med kopalna območja, je ekološko stanje vode opredeljeno kot dobro. A kot pravi Cingerle, je dela še veliko. Najprej v glavah in zavesti: ''Ko je bila voda še umazana, je bila reka degradiran prostor, nekakšno prepovedano območje. Najpomembnejše se nam zdi, da se kot domačini zavemo, da ni več tako. Da je reka privlačna, da ima potencial. In da posledično k reki zahajamo.''

Pa tudi v konkretnih okoljskih odločitvah. V Oseku še ni čistilne naprave. Razmisliti bi morali o odpravi tako imenovanih mikro polutantov, denimo ostankov zdravil. Premisliti bi morali, kako na reko vplivajo herbicidi in pesticidi. Kot zaključuje Cingerle: ''Kar pogrešam pri teh projektih, sta večja osredotočenost na glavni cilj in regijska enotnost. Nekoga, ki bi rekel, da mi kot regija želimo čisto reko. In pika.''

Anton Laščak

Vila Rafut, Nova Gorica, Slovenija, zgrajena 1912-1914, obnovljena 1928-1929

Med Gorico, Aleksandrijo in Kairom

Anton Laščak, arhitekt slovenskega rodu, je ustvaril pretežni del svojega obsežnega arhitekturnega opusa v Aleksandriji in Kairu. Edina njegova realizirana stavba v Sloveniji je vila Rafut v Novi Gorici, ena redkih neoislamskih arhitektur v Evropi.

Anton Laščak (1856–1946) je veljal do začetka novega tisočletja v Sloveniji za prezrtega arhitekta: njegovo ime se je namreč prvič pojavilo šele v dodatku Enciklopedije Slovenije leta 2002. Tudi zapisov o njegovem delu v strokovni literaturi skoraj ne zasledimo, razen v razstavnem katalogu pregledne razstave Arhitektura v Sloveniji – Mojstri in arhitekturna scena, ki so jo leta 2008 pripravili v galeriji poslovne stavbe zavarovalne skupine Vienna Insurance Group na Dunaju. Nasprotno pa so na italijanski strani meje zanimanje za preučevanje Laščakove zapuščine spodbudile že raziskave na področju orientalizma v osemdesetih letih 20. stoletja – čeprav zgolj tistih arhitektur, ki kažejo arabske vplive. Njegove italijanske projekte je podrobneje osvetlila šele prva monografska študija Marca Chiozze Antonio Lasciac – Tra echi secessionisti e suggestioni orientali, ki je izšla leta 2006. Istega leta so v palači Attems Petzenstein, ki sodi pod okrilje Pokrajinskih muzejev v Gorici, pripravili razstavo fotografij in risb njegovih arhitekturnih del iz rimskega Muzeja fotografije Alinari. V zadnjih letih pa intenzivno raziskujejo njegov mladostni opus.

Razlogov, da se slovenska stroka z Laščakovo zapuščino več kot pol stoletja ni ukvarjala, je seveda več, med drugim tudi pomanjkanje dokumentarnega gradiva, ki je razpršeno v številnih tujih javnih in zasebnih arhivih (kot je zbirka pariške profesorice Mercedes Volait) ter knjižnicah, zlasti v Rimu in Kairu. Najpomembnejši razlog pa je nedvomno Laščakovo izražanje nacionalne pripadnosti. Arhitekt se je namreč rodil v Gorici, v multietničnem okolju, kjer so živele različne narodnostne skupine: Italijani, Slovenci, Furlani in Avstrijci. Vsi njegovi predniki
so bili Slovenci iz Soške doline4, vendar se je kljub slovenskemu poreklu staršev razglašal za Furlana. Že med študijem na dunajski Politehniki je v krogu mladih intelektualcev jasno izražal svoje iredentistične težnje, seveda proti habsburški monarhiji, zaradi česar naj bi si nakopal tudi jezo goriških naročnikov,  ki so bili zvesti avstrijski cesarski kroni. Do zadnjega sistematičnega pregleda arhivskega gradiva iz Fonda goriške občine od leta 1876 do 1883 je bilo pravzaprav uveljavljeno mnenje, da je Laščak zaradi nesoglasij v delovnem okolju tudi emigriral v Egipt.6 Nova raziskava, v kateri so odkrili kar petindvajset gradbenih del, podpisanih z Laščakovim imenom, pa potrjuje, da je bil eden najaktivnejših mladih arhitektov v Gorici, čeprav je šlo v večini primerov za manjše adaptacije, pri katerih je imel funkcijo nadzora ali vodje gradbenih del. Razlog Laščakove selitve v Egipt naj torej ne bi bilo zgolj njegovo svetovnonazorsko prepričanje, pač pa predvsem ambicioznost mladega ustvarjalca, ki se je zavedal svoje poklicne izkušenosti.

Laščak se je po praksi na goriškem gradbenem uradu (1876) in nekajletnem samostojnem delu v stroki leta 1883 preselil v Aleksandrijo, kjer je sodeloval v obnovi mesta, ki so ga leto poprej močno poškodovali angleški topovi ob uporu egipčanskih nacionalistov. Celovita prenova mesta je pravzaprav pritegnila arhitekte, gradbenike in podjetnike iz vse Evrope, ki so pomembno sredozemsko pristanišče preoblikovali v mesto z evropsko arhitekturo v historičnih slogih.

V Aleksandriji se je Laščak v nekaj letih uveljavil kot eden najbolj perspektivnih mladih arhitektov. Do leta 1888 je načrtoval vrsto reprezentativnih arhitektur, med katerimi velja omeniti najemniška stanovanja na glavni mestni ulici Sherifa Pashe (1883–1888), železniško postajo Ramleh (1883), ki so jo pozneje prezidali, trgovsko galerijo Menasce (1885–1887) in monumentalne palače za bogate meščanske družine. Originalne fotografije, ki jih hranijo v Muzeju fotografije Alinari v Rimu, kažejo, da se je Laščak sprva izražal v eklektičnem neorenesančnem slogu, v katerem je še čutiti vpliv dunajske šole in profesorja Heinricha von Ferstela. Na stavbah iz druge polovice osemdesetih let, kot je palača Aghion (1887), pa so se neorenesančne arhitekturne prvine začele postopoma umikati neobaroku – vizualno bolj reprezentativnemu slogu, ki je bil značilen za njegovo poznejše kairsko obdobje.

Po šestletnem bivanju v Aleksandriji se je Laščak vrnil v Rim. Leta 1895 pa se je ustalil v Kairu, kjer je med njegovo odsotnostjo (1892) prevzel prestol Abbas Hilmi II., dunajsko šolani kediv, ki se je v avstrijski prestolnici dobro seznanil z evropsko kulturo. Novi vladar se je želel znebiti vpliva Velike Britanije (ki je med drugim nadzorovala tudi Sueški prekop), zato je zamenjal vse angleške svetovalce z nemškimi in avstrijskimi strokovnjaki. Med njimi je bil tudi Anton Laščak, ki ga je leta 1907 imenoval za vodilnega arhitekta kraljevih palač in mu podelil častni naziv beg (gospod). Kot dvorni arhitekt pa je sodeloval tudi v Odboru za varovanje spomenikov arabske umetnosti, kar mu je omogočilo, da se je temeljito seznanil z islamsko arhitekturo.

Laščak si je sloves odličnega arhitekta v Kairu pridobil z vrsto veličastnih vil in plemiških palač, zgrajenih na prelomu stoletja, ki predstavljajo novost tudi v slogovnem pristopu. Zasnova aristokratskih rezidenc temelji zlasti na prepletu (evropskega) neobaročnega sloga v kombinaciji z modernimi secesijskimi elementi, ki so bili v večini primerov vezani zgolj na ornamentalno okrasje okenskih in vratnih odprtin ter notranjo opremo (pohištva in stopnišč). S secesijskim pohištvom je denimo opremil salon rezidence princa Saida Halima (1896–1899), dekorativni secesijski elementi pa so še posebej izraziti na zunanjščini palače Zafarân v Kairu (1901–1902) in pročelju nedavno obnovljene poletne rezidence kraljeve matere v Istanbulu (1900–1901), ki se med drugim odlikuje tudi po elegantnem notranjem stopnišču z izvirnim rastlinskim vitičevjem. Za gradnjo je uporabljal najnaprednejše tehnike, kot so železobetonske konstrukcije (po sistemu Hennebique), ki so mu omogočale načrtovanje velikih salonov. Rafinirane štukaturne dekoracije v notranjih prostorih in pohištvo pa so izdelovali najuglednejši francoski, nemški, belgijski in italijanski obrtniki.

Neobaročni slog, ki ga je Laščak uporabljal za impozantne palače, je seveda poudarjal predvsem ideje egipčanskega plemstva, ki se je zgledovalo po evropski aristokraciji, medtem ko se je z zasnovo trgovskih stavb približal moderni dunajski arhitekturi Wagnerjeve šole. Takšna je na primer fasada veleblagovnice Stein v Kairu (1904), ki je reducirana na velike steklene izložbene površine, razčlenjene zgolj s plitkimi pilastri.

Po prevzemu funkcije vodilnega arhitekta kraljevih palač v Laščakovem slogu spet lahko opazimo spremembo, ki se kaže predvsem v obujanju islamskega sloga. Razvil je pravzaprav osebni arhitekturni jezik, ki je temeljil na eklektičnem spajanju historičnih slogov, islamskih arhitektonskih oblik in okrasja (arabesk, mavresk, kaligrafskega ornamenta) ter secesijskih elementov. Zavedal se je namreč, da je imel takšen slog, s katerim so se ljudje lahko identificirali, pomembno vlogo pri oblikovanju nacionalne identitete. Za bogate naročnike kairske aristokracije, ki so se šolali v evropskih prestolnicah, je sicer še vedno projektiral impozantne palače v historičnih slogih po zgledu italijanske arhitekture 16. stoletja. Medtem ko so poslovne stavbe iz tega obdobja, kot je palača tržaške Zavarovalnice Generali v Kairu (1911), rezultat prepletanja evropskih slogov s tradicionalnimi motivi iz islamske tradicije.

V neoislamskem slogu je zasnoval tudi svojo vilo na Rafutu, ob romarski poti na Kostanjevico, ki jo je začel graditi leta 1909 in dokončal tik pred začetkom I. svetovne vojne. Na trinajstih ohranjenih načrtih, datiranih s tremi različnimi datumi (13. november 1908, 17. maj 1909, 20. november 1910), ki jih hranijo v Zgodovinskem arhivu Občine Gorica (Archivio Storico del Comune di Gorizia), opazimo, da je sicer kot vodja gradbenih del podpisan arhitekt Girolamo Luzzato, kar naj bi bila tedaj stalna praksa: na projektnih risbah namreč ni bil podpisan projektant, pač pa odgovorna oseba za nadzor gradnje. Risba pa je nedvomno Laščakova, saj so na načrtu fasade vile in vratarnice detajlno izrisani tako posamezni gradbeni elementi (opeka, kamen, stebri) kot tudi ornamentalno stavbno okrasje – detajli, ki jih zasledimo tudi na ohranjenih risbah za kairske palače in nagrobne kapele. Posebno zanimiva je tudi kolorirana risba zasnove celovite ureditve posestva s parkom in dovozno potjo, ki potrjuje, da je bil Laščak izjemno nadarjen risar.

Vila na Rafutu je bila v svoji originalni podobi, o kateri pričajo le redke fotografije, zgleden primer Laščakovega samosvojega arhitekturnega sloga, ki ga lahko opredelimo kot eklektični spoj zahodne tradicije vile in orientalskih arhitekturnih detajlov in dekoracij, povzetih zlasti po mameluškem slogu. Najbolj reprezentativni del stavbe, zgrajene iz armiranega betona, je zagotovo osmerokotni stolp s pokritim lesenim hodnikom in polkrožno betonsko kupolo v obliki minareta na zahodni fasadi. Vhod v vilo krasi kamniti mavrski portal z veličastnim stalaktitnim obokom. Med okni vzbujajo največ pozornosti bifore s podkvastimi loki, zasledimo pa tudi triforo z razpolovljenima zunanjima odprtinama. Balkona na vzhodni in južni fasadi, ki slonita na konzolah, sta (bila) po arabskem vzoru delno prekrita s perforiranimi lesenimi opaži. Povsem arabski videz daje vili tudi lesen dekorativni strešni napušč in bogato ornamentalno okrasje, povzeto po krajevni egipčanski tradiciji: dimniki z motivi iz mameluških grobnic ter arabeske na betonskih ograjah balkonov, arhitravih, okenskih prekladah in kupoli. Opozoriti pa velja tudi na masiven kotni steber, ki je nekoč podpiral dvonadstropni balkon z leseno ograjo na vogalu stavbe.

Podobne islamske elemente zasledimo na vratarnici – opečnati stavbi z mavrskim lokom, ki delno povzema strukturo salamlika palače Omarja Sultana v Kairu (1907–1908) – prve stavbe, na kateri je eksperimentiral z mešanjem arabske arhitekture in modernih elementov. Vratarnica, ki je prav tako  okrašena z ornamentalnimi motivi, med katerimi še posebej izstopata imeni Laščaka in njegove žene, zapisani v kufski pisavi, namreč oblikuje z vilo in parkom, v katerem je zasadil vrsto eksotičnih rastlin in ga opremil z grajenimi elementi, v celovito in slogovno povezano ureditev.

Vila je bila med I. svetovno vojno močno poškodovana. In ker je odbor za obnovo Gorice in Goriške Laščaku za rekonstrukcijo namenil le pičlo odškodnino, češ da gre za luksuzno zgradbo, ni vila nikoli več zasijala v prvotni podobi – čeprav je bila, kot priča arhivska fotografija iz leta 1934, obnovljena po prvotnih načrtih. Nekaj ohranjenih originalnih arhitekturnih kosov z ornamentalno dekoracijo, ki jih pri obnovi niso uporabili, vključno s kaloto kupole, leži še danes v parku.

Ob izbruhu I. svetovne vojne, ko so kralja Abasa Hilmija II. odstavili, se je Laščak, sicer zagrizen Italijan, a vendar avstrijski državljan, znašel v nezavidljivem položaju. Angleži so ga izgnali na Malto, od koder pa se je kmalu zatekel v Rim, kjer je po končani vojni intenzivno razmišljal o rekonstrukciji močno porušene Gorice. Ohranjeni načrti sicer pričajo, da je posamezne arhitekturne naloge reševal že med bivanjem v Egiptu. Pred odhodom v Aleksandrijo je denimo zasnoval rekonstrukcijo cerkve Svetega Srca, ki so jo začeli graditi po njegovih načrtih, dokončal pa jo je Maks Fabiani. Načrtoval je prenovo najstarejšega srednjeveškega dela Gorice (Borgo San Rocco), ki leži tik po gradom, a so celotno območje v tridesetih letih 20. stoletja porušili. Predvidel je adaptacijo fasade cerkve sv. Roka, pred katero je postavil vodnjak – prefinjen preplet klasične zasnove, staroegipčanskega elementa (obeliska) in rastlinskih secesijskih detajlov, ki predstavlja eno izmed redkih realiziranih del v Gorici pred I. svetovno vojno. Pripravil je več urbanističnih načrtov za ureditev posameznih predelov Gorice, kot je preureditev območja ob železniški postaji Transalpina (1905). Leta 1917 je izdelal tudi regulacijski načrt za povojno ureditev mesta, vendar ga je odbor za obnovo Gorice in Goriške zavrnil, osnovno shemo pa je leta 1921 prevzel njegov mlajši sodobnik Maks Fabiani.

Po zavrnitvi urbanističnega načrta obnove Gorice so Laščaka naročila dvorjanov ponovno vodila v Kairo, kjer je v tridesetih letih 20. stoletja ustvaril nekaj boljših projektov. Med slednjimi izstopa stavba Banke Misr (1922–1927), ki je morda najlepši primer njegovega odličnega poznavanja islamske dekorativne umetnosti in mojstrstva v združevanju različnih ornamentalnih stilov, kar dokazujejo tako dekorativni vzorci na marmornatih tleh kot tudi vrhunsko izdelani leseni stropovi.

Laščakovo življenje in delo, za katerega je leta 1927 prejel prestižno nagrado rimske Akademije Sv. Luke, je bilo tudi v poznih letih razpeto med Egiptom in Gorico: v Aleksandriji je zmagal na natečaju za železniško postajo (1946), v Gorici pa je načrtoval ureditev glavnega mestnega trga Travnik/ Piazza Vittoria (1938). In čeprav je poletja preživljal v Gorici, v svoji vili ni nikdar živel. Še več, leta 1939 jo je pri Zavarovalnici Generali iz Trsta zastavil v zameno za življenjsko rento. Umrl je v Kairu leta 1946, kjer je tudi pokopan.

Čeprav v Laščakovem izjemno obsežnem opusu opazimo tudi sledove modernih evropskih arhitekturnih tokov, ki jih je nedvomno dobro poznal, se njegovo delo ni nikdar izvilo iz okvirov zgodovinskega eklekticizma. Arhitektovo mojstrstvo obvladovanja metjeja se kaže predvsem v dobri tehnični podkovanosti in dognanem spajanju različnih arhitekturnih slogov zahodnih in vzhodnih tradicij v skladno celoto. Ohranjena dela, tako originalne risbe kot tudi stavbni in dekorativni elementi na vili Rafut, pa pričajo tudi o izjemni pozornosti do obravnave detajlov.

NATAŠA KOVŠCA

POT BREZ KONCA

Ime projekta: Park oddiha in razmisleka
Avtor projekta: KREADOM d.o.o.: Adrijan Cingerle, Katarina Iskra, Sebastjan Winkler
Investitor: Mestna občina Nova Gorica in Društvo soška fronta
Fotograf: STUDIO CAPSULA; Aljoša Kravanja, Aleša Velikonja
Lokacija: Pravalo nad Novo Gorico
Leto izvedbe: 2016
Ožje območje: 700m2
Širše območje: 1500m2

PARK ODDIHA IN RAZMISLEKA

Ko trčimo ob meje, kaj lahko arhitektura izraža; meje, ki pa jih s svojo interpretacijo lahko vsak obiskovalec prebije po svoje.

Oktobra letos bomo zaznamovali stoletnico mitičnega preboja pri Kobaridu, s katerim se je končala dveinpolletna morija med italijanskimi in avstro-ogrskimi četami v dolini reke Soče. Nekdaj legendarni feldmaršal Borojević, čigar zasluga je bila menda odločitev, da se monarhija ne bo branila v notranjosti okrog Ljubljane in reke Save (pri čemer bi vojno opustošenje doletelo ogromno večino slovenskega ozemlja), ampak na takratni državni meji ob reki Soči, je zaradi neomajne zvestobe cesarju po kolapsu monarhije padel v nemilost. Zadnja leta doživljata tako zgodba o soški fronti kot Borojevićeva usoda na novo obujeno pozornost. Del te na novo odkrite fascinacije se je materializiral tudi v majcenem Parku oddiha in razmisleka v Solkanu, ki ga zaznamuje iz terena rastoče jekleno rezilo s skoraj krožno potjo. Skoraj krožno zato, ker se pot sredi terena zaključi in se tako odpove svojemu osnovnemu namenu – da obiskovalca pripelje na cilj. Ureditev tako arhitekturno interpretira brezizhodnost vojne; prevajanje namena dobesedno v formo ni vedno najbolj uspešna prostorska strategija, po drugi strani pa nesklenjenost poti pomeni tudi odprt konec: vsak se mora sam odločiti, ali se bo vrnil nazaj po isti poti, ali bo pot zapustil in krenil čez trato, ali pa bo morda samo zmedeno obstal. Tu trčimo tudi ob meje, kaj lahko arhitektura izraža; meje, ki pa jih s svojo interpretacijo lahko vsak obiskovalec prebije po svoje.

Miloš Kosec

General v kamnu med Sabotinom in Škabrijelom

torek, 31. marec 2015, 13:41

Društvo Soška fronta je strokovnjakom, poznavalcem in predstavnikom lokalne skupnosti razkrilo načrte za postavitev spomenika generalu Svetozarju Boroeviću von Bojni v Solkanu. Idejno rešitev, ki je hkrati spominski park in urejena zelena površina ob vstopu v kraj, sta zasnovala arhitekt Adrijan Cingerle in krajinska arhitektka Katarina Iskra.

Na prenovljenem Bevkovem trgu je ponovno zasijal biser iz preteklosti - Identiteta mesta v jeklu in betonu

Pozabljena dediščina moderne

Nova Gorica, mesto, ki je zraslo iz močvirja, se sestavilo na vojnem pogorišču in se naslonilo na nastajajočo mejo, skoraj 70 let po svojem spočetju še vedno ali ponovno išče svojo identiteto. Ne bo je našlo tam, kjer je ni, je prepričan arhitekt Adrijan Cingerle, ki je s sodelavcema mladima arhitektoma Matejo Pipan in Rokom Velikonjo snoval obnovo ene najbolj prepoznavnih mestnih stavb, Salona Meblo. Našlo jo bo v svoji arhitekturni in urbanistični dediščini.

Nova Gorica se pospešeno pripravlja na praznovanje 70. obletnice začetka gradnje mesta. Že ob koncu preteklega leta se je začela akcija zbiranja spominov na leto 1947 in na prva desetletja novo nastajajočega mestnega središča. Ob pogledu v preteklost se povsem naravno znova odpre vprašanje, kakšno in kaj sploh je to mesto.

Nihanje v prostoru

“Pri Novi Gorici ima človek včasih občutek, da je skupek prekrivajočih se vizij. Vizija enega ustvarjalca ali skupine ustvarjalcev še ni dobro uresničena, ko pride nov snovalec in to nedokončano vizijo prekrije s svojo, ki jo nazadnje doleti podobna usoda,” razmišlja arhitekt Adrijan Cingerle iz biroja Kreadom. Arhitekturne in urbanistične značilnosti kraja naj bi navzven, v prostor, kazale njegov notranji, miselni razvojni zemljevid. Zato ni nenavadno, da nedosledno, neusklajeno podobo novogoriških mestnih ulic in trgov marsikdo razume kot metaforo pomanjkanja razvojne ambicije v mestu. Osrednji mestni prostor, Bevkov trg, je pred kratkim dobil nov videz. Popolna prenova trga je prinesla sodobne materiale, les, kamen in lahki aluminij, ter vizualne rešitve, ki naj bi ustvarjale naravno in lahkotno vzdušje. Okrog prenovljenega tlaka pa ostajajo goli betonski stebri, nosilci nekega drugega časa.

Spomenik nekemu obdobju

Ena od stavb, ki najbolj določajo ožje mestno središče, je tako imenovani Mestni trgovski center, bolj znan kot Salon Meblo. Ta zgradba je pričevalec več obdobij in spomenik več vidikov novogoriške zgodovine. Ob nastajajočem mestu so pred dobrimi šestdesetimi leti veljaki, ki so si zadali vzpostaviti novo središče za sever Primorske, začeli graditi tudi industrijo. Obrtniška tradicija mizarstva v Solkanu je bila naravni temelj za ustanovitev pohištvene tovarne. Meblo je postopoma zraslo v industrijskega velikana, velikega zaposlovalca in nosilca razvoja mesta. Postavitev njihovega razstavnega salona v najožje mestno središče je bila logična potrditev te vloge. V devetdesetih letih je pohištveni velikan začel izgubljati kondicijo in sijaj. Večina delovnih mest je izgubljenih, salon pa so po delčkih pokupili mali podjetniki,gostinci in trgovci. Skozi optiko nove družbene ureditve z novimi cilji in drugačno estetiko sta se spremenila tudi status in vloga stavbe. Betonski steber, ki je bil še pred štirimi desetletji simbol trdnosti in napredka, je danes preprosto grd. Obnova trgovskega centra, ki so jo dokončali pred kratkim, takšni logiki nasprotuje.

 Moderna je edina tradicija

“Objekt je za Novo Gorico izrednega pomena, saj zastopa sicer skromno dediščino moderne, ki je v mestu dragocena, pravzaprav edina, tradicija in zato vredna vsega spoštovanja, upoštevanja in varovanja. Stavba je pomemben nosilec identitete mesta,” pojasnjuje Cingerle. Zazidalni načrt za območje trgovske hiše je izdelal takratni Urbanistični zavod Nova Gorica, Avtor arhitekture, Kamilo Kolarič, ki je bil tudi avtor notranje opreme, je z rešitvijo zmagal na slovenskem natečaju. Kot pojasnjuje Cingerle, je “objekt iz obdobja slovenske moderne, za katero so bili značilni novi principi gradnje in tudi novi materiali, predvsem armirani beton, jeklo, steklo. V arhitekturno načrtovanje so vpeljali nove pojme, kot so prosti, svobodni tloris, montažni elementi, ponavljanje, prosojnost, okvir.” Moderna arhitektura se je odzivala na nove prostorske potrebe industrijske družbe in sodobnega načina življenja, uporabljala je nove tehnološke možnosti in postopke, rasla pa je iz premikov v sodobni likovni umetnosti. “Trgovska hiša Meblo sicer ni pod spomeniškim varstvom, je pa uvrščena med 120 objektov v raziskavi Evidenca in valorizacija objektov slovenske moderne arhitekture med letoma 1945- 70,” povzema Cingerle. Salon Meblo so zgradili leta 1970. Kot piše avtor Kamilo Kolarič, je bil cilj snovalcev stavbe “ustvariti prodajno površino, v kateri bi lahko tovarna pohištva Meblo razstavljala, prodajala in obenem s pomočjo arhitektov svetovala pri nakupu izdelkov iz celotnega proizvodnega programa tovarne. Prostorska obravnava bodočega trga je bilo osnovno izhodišče, ki se je upoštevalo pri oblikovanju objekta.” Predvidena raba, torej pohištveni salon, je določila arhitekturo stavbe: betonske stebre, mednje razporejene prečne nosilce in keramične ploščice, s katerimi je obloženo zgornje nadstropje.

 Estetika betona

“S prenovo Bevkovega trga, ki je vključevala tudi višinsko izravnavo, je objekt postal ključni sestavni del mestnega središča. Tudi to je botrovalo odločitvi, da se objekt temeljito prenovi,” je pojasnil Cingerle, ki je priznal, da je bil načrt svojevrstni izziv, in to iz več razlogov. Kako z omejenimi sredstvi ohraniti izvirne elemente, stavbo hkrati posodobiti in jo prilagoditi sodobni rabi ter predvsem, kako najti konsenz med množico lastnikov: “Lastnik celotnega objekta je bil na začetku Meblo. V prostorih so imeli večje razstavne površine svojih izdelkov v zastekljenem pritličnem delu, v nadstropju pa pisarne. Danes je v objektu pestra paleta različnih dejavnosti in posledično veliko število lastnikov. Zato je bilo vodenje projekta prenove tudi izziv v komunikaciji. K uspehu so pomembno prispevali tudi zagnani lastniki, izbrani izvajalec in tesno sodelovanje z upravnikom stavbe.” “Pri nekaterih stvareh smo napredovali zelo počasi. Nekateri lastniki so, denimo, stebre v vidnem betonu, narejenem s kosmatim lesenim opažem, v pritličju pokrili s kamnom. In težko jih je bilo prepričati, da tak poseg, čeprav morda izboljša estetski vtis njihovega lokala, ni pravilen. To, da so bili ljudje zadržani do nekaterih rešitev, je povsem razumljivo,” je pojasnil arhitekt. Ni težko prepoznati dediščinske vrednosti stavbe, ki je stara nekaj stoletij. In ni težko prepričati lastnikov in najemnikov, da je treba ohraniti freske, štukature ali kamnite oboke. Pri stavbi, ki je stara nekaj desetletij in poleg tega nima elementov, ki bi ustrezali povprečnemu pojmovanju razkošnega ali lepega, je to nekoliko težje. Cingerle pojasnjuje, da so prav zaradi vloge stavbe v preteklosti in identitete mesta, “skupaj z upravnikom stavbe, družbo Dom, lastnikom predstavili celovit način prenove, ki bi povrnil stavbi ugled in hkrati utrdil prepoznavnost mestnega središč a .” Ker se je namembnost stavbe povsem spremenila, so razmišljali o tem, da bi betonsko fasado, nadomestili s stekleno, vendar se je poseg izkazal za predragega: “Zato smo se odločili za minimalne posege, ki pa naj bi vseeno povrnili objekt v stanje, ki bi se kar najbolj približalo njegovi izvirni podobi objekta.” Marsikje je bil potreben kompromis. Denimo pri reklamnih tablah, ki so se, podobno kot zunanje enote klimatskih naprav, umaknile s pročelja, a so ostale vidne na fasadi. Največja sprememba je zamenjava lesenega opaža v pritličju s preluknjano pločevino. Panele z vzorcem vrtnice, značilne novogoriške rože, so izdelali “s pomočjo klasičnih postopkov prebijanja pločevine in ne z laserskim izrezovanjem, ki je bolj sodoben postopek. Z minimalnimi stroški smo uspeli objektu dodati nov, sodoben in svež videz, ki posebej zaživi ponoči, ko rešuje tudi večen problem temnega prostora okrog objekta,” pojasnjuje Cingerle in opozori še na eno zagato, s katero se bo gotovo srečal še marsikateri arhitekt, ki se bo lotil spoštljive obnove modernih stavb: “Velik izziv pri prenovi objektov tega obdobja je prenova vidnega betona, ki je bil v času gradnje objektov slabše kakovosti, kot je ta danes. Do danes še ne poznamo postopka, ki bi verodostojno uspel ohraniti materialnost vidnega betona.”

VESNA HUMAR 

Vrniti reko ljudem

sreda, 9. december 2015, 16:04

“V krajih ob vodi se ljudje, pogosto z nostalgijo, spominjajo obdobij, ko se je okrog reke vrtel pomemben del njihovega življenja. To so običajno lepi spomini: na kopanje, na poletja, na otroštvo. S tem, ko se ob gradnji čistilnih naprav in kanalizacijskih sistemov reke čistijo, se ponuja priložnost, da se znova odprejo poti do rek. Simbolno, včasih pa tudi povsem materialno, saj je marsikje do strug rek zaradi nepremišljenih posegov sploh težko priti,” razmišlja arhitekt Adrijan Cingerle iz družbe Kreadom, kjer je nastal celovit predlog ureditve zelene infrastrukture od izvira Vipave preko sotočja s Sočo do Jadranskega morja.

Jedro zamisli je celosten pristop, pojasnjuje Cingerle. ki hkrati obravnava poplavno urejanje, varovanje narave, kmetijstvo, šport, turizem in druge gospodarske dejavnosti: “To, da projektant, denimo, izriše protipoplavne ukrepe, nato pa povabijo krajinskega arhitekta, da doda lepotne podrobnosti, je sistem, ki ne more prinesti dobrih rešitev. Treba je razmišljati celostno ter hkrati o več ravneh.”

In prav takšno, celostno razvojno razmišljanje, je skladno z načeli prihajajoče evropske finančne perspektive. VH

BRIDA DANES - avtorji projekta prenove

Leta 1996 smo se zbrali skupaj še kot študentje likovne akademije v Benetkah trije umetniki Jurij Pavlica, Sendi Mango, Tom Kerševan in takrat še študent arhitekture v Ljubljani Adrijan Cingerle z namenom, da bi združili skupne ideje in moči v kreativni potencial, ki smo ga takrat poimenovali BridA. To ime nismo izbrali naključno, skupaj smo že nekaj časa razmišljali, da bi oživili čisto vodo stare Bride v Šempasu. Res je, da nam takrat še ni uspelo izpeljati projekta obnove izvira, ampak nas je njeno ime nenehno napajalo z idejami in kreativnostjo vse do danes. Ime Brida danes pomeni veliko več kot le korito čiste vode, naše delovanje na umetniškem področju je njenemu imenu dodalo še umetniški pomen. Pod tem imenom danes delujemo umetniki Jurij Pavlica, Tom Kerševan in Sendi Mango, arhitekt Adrijan Cingerle pa je svoje delo samostojno nadaljeval s projektiranjem in raziskovanjem na področju arhitekture.

Leta 2010 smo se spet zbrali vsi štirje ustanovitelji umetniškega kolektiva BridA, da bi s skupnimi močmi ter veliko podporo sovaščanov končno obnovili staro Brido in si pri njej vsi skupaj lahko nalili čiste vode in se pogovorili o starih in prihajajočih časih, ko bo voda vse bolj dragocen in neprecenljiv vir življenja.

Adrijan Cingerle
Jurij Pavlica
Sendi Mango
Tom Kerševan

Povezava obeh Goric ne pomeni izgube identitete »Novogoriški center je prazen, nima pravih vsebin, nakupovalna središča so postala nekakšni pomožni centri«»Zgraditi velik objekt, pri čemer ni pomembno, kaj bo v njem, pomembno jele, da se gradi - tako se je vse prevečkrat razumelo razvojmesta. Kot urbanisti in arhitekti se moramo v prvi vrsti zavedati tega,da so najbolj pomembne vsebine, programi,« odgovarja arhitektka Aleksandra Torbica, predsednica Društva primorskih arhitektov na vprašanje, katere napake so bile storjene v snovanju Nove Gorice. Mesto moderne je zamudilo marsikateri vlak, se strinjata tudi ostala sogovornika: arhitekta Adrijan Cingerle in Nejc Koradin, zato je sedaj, ko se ne more več napajati iz jugoslovanskega ali Hitovega denarja, čas, da se postavi na lastne noge, zasnuje svoje ideje in uresniči svoje produkte. Povezava s sosednjo Gorico ne bi pomenila izgube identitete, saj je to naraven proces, ki se bo zgodil tedaj, ko bodo na to pripravljeni prebivalci. »A še nismo,« ugotavlja Cingerle. Nova Gorica je minuli teden komajda dohajala utrip, ki ji ga je narekoval Teden arhitekture in prostora. Vanj so se vključili ne le arhitekti, temveč tudi druga društva in posamezniki. Dogodki, ki niso bili le sami sebi namen, kot se prerado dogaja, so končno razburkali novogoriško širšo javnost do te mere, da je ta začela kritično razmišljati o svojem prostoru. »Izjemno mi je bilo všeč, da imajo ljudje povečini Novo Gorico radi, da imajo odnos do prostora, da niso brezbrižni. Velik manko, ki se je izkazal, je, da je center prazen, da nima pravih vsebin. Da so nakupovalna središča postala nekakšni pomožni centri, a ljudje čutijo, da to ni to,« povzema Torbica pripombe, ki so jih meščani sporočali v Spovednici prostora. Ena od posledic Tedna arhitekture je strokovna debata o mestu in o načrtovani ureditvi magistrale, Bevkovega in Rusjanovega trga. Trije sogovorniki imajo glede tega vsak svoj pogled. »Načrt sam po sebi ni napačen, namreč, da se na glavno os promenade nizata Bevkov in Rusjanov trg ter da se poskuša v tem delu, ki je osrednji prostor srečevanja, dobiti način naglasitve promenade, ki naj bi se nadaljevala do remize na Prvomajski in potem - bog daj – nekega dne še dlje,« meni Aleksandra Torbica. »Ker je v centru prostor dragocen, je smiselno razmišljati tudi o podkletitvah. Zasnova sicer ne onemogoča drugih rešitev, je dokaj minimalistična. Mesto je zamudilo priložnost, da bi se center v smislu urbane ureditve odprtega javnega prostora spontano zgodil, kot posledica večjih investicij v ožjem in še vedno nedorečenem mestnem središču. Najmanj, kar lahko naredimo, je, da to naredimo. Eda center nujno potrebuje uravnotežen odgovor v odprtem prostoru, saj gre za velikopotezen, prevelik volumen z veliko površinami,« je prepričan Cingerle, medtem ko njegov mlajši kolega Koradin razmišlja takole: »Zelo je pomembno, da mesto začne vlagati v javne površine. Z ureditvijo Bevkovega, Rusjanovega trga in magistrale nastane pozitivna zgodba, ki se ne sme ustaviti tu. Center mesta ima svojo vrednost. Na tem prostoru se pojavljajo apetiti privatnikov, ki bi vanj radi posegali, investirali. Težava pa je v tem, da ni jasno začrtane strategije, kaj želimo s tem prostorom, kakšni so še dovoljeni posegi in kakšen želimo da center mesta postane. Nova Gorica je v nastala kot načrtovano mesto, danes pa je zaradi spremenjenih odnosov znotraj same stroke in družbe nasploh pomen urbanizma vse manjši in vse težje je realizirati neke dolgoročne načrte. Vse večji del pri oblikovanju prostora je prepuščen individualnim iniciativam, ki pa žal urejajo prostor po delih, kar pa je ne nazadnje težava, s katero se soočajo tudi druga mesta in države.« Koradin, ki je diplomiral ravno na temo povezovanja obeh Goric, je prepričan, da bi se dalo mesti »krasno povezati«. Opozarja, da je bilo na to temo narejenih že veliko načrtov, a da je spontane povezave obeh prostorov začela tkati prav mlada, z zgodovino neobremenjena generacija. »Gre za zanimivo tvorbo na enem prostoru. Združevanje pa ni preprosto. Doslej se je že veliko delalo na tem, a je ostalo bolj ali manj na projektni ravni, saj je treba imeti korajžo, ker gre zam dve različni kulturi. Stvari se je treba lotiti s širšim pogledom, da smo skupaj več in da nihče v tem ne izgubi sebe,« tudi na podlagi osebnih izkušenj, pridobljenih ob sodelovanju na raznih projektih, razmišlja Aleksandra Torbica, medtem ko Adrijan Cingerle spominja, da je Nova Gorica mesto, ki se je zgodilo kot posledica politične volje, režirano »od zunaj«. Naredili so mesto in vanj natrpali ljudi. Po tolikih letih pa se mesto vendarle dogaja od znotraj navzven. S tem principom, kako mesto nastaja, smo se približali sestrski Gorici, tam se je mesto zgodilo in dogajalo »od znotraj«. Nastalo je iz naravne potrebe po mestu. Sedaj pa si ljudje želijo mesta, želijo si urbanosti, v tem smo v resonanci z Gorico, končno smo meščani. Fenomenalni smo zaradi izkušnje, ki jo mi imamo, kaj se zgodi, če kdo zgradi mesto na papirju in ga vrže v kontekst po politični volji.« Vsi trije sogovorniki pa se strinjajo, da mora mesto, potem, ko je izgubilo svojo unikatno vlogo zaradi meje, najti nove vsebine, na katerih mora graditi svojo identiteto, tako kot tudi Gorica, ki je dolga leta vlagala le v ceneno trgovino. »Obdobje krize je čas za razmislek za Novo Gorico - da razmisli, kaj bo njena prepričljiva primerjalna prednost z okoliškimi mesti,« meni Cingerle, kolegica pa ga dopolnjuje, da je v času krize obnova centra, če je inteligentno narejena, lahko velika priložnost: »Skozi ta projekt bi se s pomočjo okoliških, domačih podjetij lahko oblikoval Novi Gorici primeren produkt, na primer tlakovec. Postati moramo sposobni razviti lastne izdelke z dodano vrednostjo, ne pa jih uvažati iz Kitajske s 50-odstotno maržo!« Po njenem mnenju je tudi univerza ena od ustreznih identitet mesta, če se bo le začela odgovorno povezovati z lokalno skupnostjo v smislu proizvajanja takšnih kadrov in razvijanja programov, ki so za ta prostor pomembni. »Sedaj je absolutno čas za snovanje. Stvari se odvijajo veliko prepočasi! Kar se tiče delovnih mest, tu ni kaj čakati, začeti jih moramo ustvarjati sami. Čas je za temeljit razmislek, obenem pa veliki projekti ne smejo zatreti vsega ostalega,« opozarja Aleksandra Torbica, kolega Adrijan Cingerle pa jo dopolnjuje: »Ravno Teden arhitekture in prostora je vrnil upanje, da zmoremo.«
Katja Munih
FOTO K.M.

Adrijan Cingerle

Izvleček:
Nova Gorica velja za arhitekturno-urbanistični eksperiment moderne, ki ni bil uresničen v celoti. V članku analiziram dosedanji necelovit prostorski razvoj mesta s poudarkom na mestnem središču, ocenim vrednost urbanistične tradicije in nakažem možno smer nadaljnjega razvoja, tudi v luči povezovanja dveh sestrskih mest »na robu« v novo središče širše evropske regije. 
Ključne besede: Gorica, Nova Gorica, magistrala, vrtno mesto
Key words: Gorica, Nova Gorica, main street, garden city

Nova Gorica ni samo eno najbolj teoretično obdelanih slovenskih mest in gostitelj številnih arhitekturnih delavnic, ampak na teoriji dobesedno sloni. Nastala je umetno kot nadomestek za nekaj, kar smo izgubili na drugi strani meje. Kljub številnim poskusom, da bi mesto premagalo izvorna nesoglasja o svoji lasti identiteti, mu še vedno ni uspelo postati zaključena arhitekturno-urbanistična celota. Da bi lažje razumeli razvoj mesta, je nujen tako širši oris naravnih danosti goriškega prostora kot tudi zgodovinskih okoliščin njegovega nastanka.

GORICA IN GORIŠKI PROSTOR

Goriška ravnina leži na stiku dolin reke Soče in reke Vipave s kraško planoto, kjer hribovje prehaja v ravnino, kjer se sreča vpliv mediteranskega juga z vplivom celinskega severa, evropskega vzhoda in zahoda. Na goriški ravnini sta se v preteklosti križali dve pomembni trgovski poti. Prva je potekala iz vzhoda čez Vipavsko dolino in Italijo na zahod, druga, t.i. jantarna pot iz severnih dežel preko Predela k Jadranskemu morju. Tudi v času rimske države sta se na tem območju križali dve pomembni cesti: Emona - Akvileja in Trsat – Ziljska dolina. Zaradi prehodnosti ozemlja so se skozi zgodovino prepletali različni kulturni vplivi in usode različnih narodov, Slovencev, Italijanov, Furlanov, Nemcev in Avstrijcev.
Gorica in Solkan sta v pisnih virih prvič omenjena v darilni pogodbi iz leta 1001, v kateri je cesar svetega rimskega cesarstva Oton III. podaril oglejski cerkvi in njenemu voditelju patriarhu Janezu v last »polovico kastela, ki se imenuje Solkan in polovico vasi, ki se v jeziku Slovanov imenuje Gorica«.  Drugo polovico ozemlja je prejel v darilo grof Veriken. Zdi se, da je bil že takrat, ob samem rojstvu Gorice spočet »izvirni greh«, ko se je naselje z odlokom ločilo od njegovega naravnega zaledja. To je bila odločitev, ki še danes spremlja usodo goriškega prostora.
Gorica je imela svojevrsten razvoj, ki se je razlikoval od razvojne poti mediteranskih mest z antično tradicijo. Iz vasi se je razvila v središče fevdalne posesti Goriških grofov, ki so si na račun odvetniške službe, katero so opravljali za oglejsko cerkev, pridobili veliko moč in ugled. Fevdalno mesto je bilo središče širšega teritorija in rezidenca nemške grofovske družine, njenih ministerialov, trgovcev, rokodelcev in uradnikov.
Po propadu oglejskega patriarhata leta 1420 so Benetke vključile v svoja ozemlja celotno Furlanijo z izjemo Gorice. Mesto je kljub svoji samostojnosti kmalu prešlo pod okrilje Habsburžanov. Po izumrtju rodbine Goriških grofov leta 1500 pa so si Habsburžani Gorico dokončno podredili. Leta 1521 se je z dogovorjenim premirjem med beneško republiko in Habsburžani izoblikovala meja, ki je ostala nespremenjena do prve svetovne vojne. V obdobju, ki je sledilo, se je v Gorici izoblikovala upravno - politična celota, ki je slonela na naravnih danostih in ugodni prehodni legi dežele. Ravninski del, poseljen predvsem z romanskim prebivalstvom in gorati svet dežele, naseljen izključno s Slovenci, sta se gospodarsko dopolnjevala.
Velik gospodarski, družbeni in politični razcvet je Gorica doživela v 18. stoletju. Zrasle so številne vile, dvorci, palače in meščanske stavbe. Mesto so si zaradi njegovega čara in blagodejnega podnebja izbrale za letovanje številne bogate avstrijske družine in pridobilo si je vzdevek »avstrijska Nica« .
V 19. stoletju, ko je narodna identiteta začela dobivati svojo značilno obliko, so v mestu živele štiri etnične skupine: Italijani, Slovenci, Furlani in Avstrijci.  Avstrijska visoka družba je bila na vrhu družbene lestvice, italijanski trgovci in buržoazija so skupaj z nekaterimi pripadniki slovenskih in furlanskih skupnosti ter s peščico židovskih trgovcev tvorili srednji razred, Slovenci in Furlani pa so bili večinoma kmetje iz agrarnih predelov območja. Prevladujoča kultura je bila italijanska, čeprav je bil uradni jezik nemščina, ki jo je vsilila avstrijska država, slovenščina in furlanščina sta bila obrobna jezika, ki so ju uporabljali prebivalci nižjega razreda s podeželja okrog mesta (Miklavčič – Brezigar 2006, 267). Gorica je bila »kozmopolitsko« srednjeevropsko mestece v habsburški monarhiji 19. stoletja, ki je imelo štiri različna imena (Gorica v slovenščini, Gorizia v italijanščini, Guriza v furlanščini, in Görz v nemščini).
Cvetoča narodna gibanja na tem območju je tragično presekala prva svetovna vojna, ki je mesto spremenila v kup ruševin. Vojna je seveda prekinila tudi gospodarski razvoj in kar je bilo še pomembneje, pretrgala je odnose med narodnostnimi skupinami, katerih razkol je prihod fašizma samo še stopnjeval. Fašistična stranka ni prenašala niti družbenih premikov, ki so jih predlagali reformistični in napredni upravitelji, kaj šele zahtev, ki jih je postavljala slovenska narodna skupnost, da bi dosegla nekaj lastne samostojnosti. Med prebivalci tega ozemlja je bilo zasejano sovraštvo (Calligaris 2000, 56-57).
Druga svetovna vojna je prinesla s sabo še hujšo rano, takšno, ki je razdelila ozemlje, na kateri je bilo sožitje kultur najlepša lastnost. S Pariško mirovno pogodbo leta 1947 je bila določena nova državna meja med Jugoslavijo in Italijo, ki je enotno zgodovinsko pokrajino Goriško razdelila na dva dela: na mesto Gorico z manjšim zaledjem, ki je pripadlo Italiji, in na naravno zaledje Gorice, zaradi katerega je mesto pravzaprav nastalo, ki je pripadlo Jugoslaviji. Delitev ozemlja je temeljila na etnični pripadnosti v prostoru, saj je v Gorici  prebivalo pretežno italijansko govoreče prebivalstvo, v zaledju pa pretežno slovensko.

Slika1:Pogled na Gorico in Novo Gorico iz Svete Gore

NASTANEK NOVE GORICE

Redko katero območje v Sloveniji je po osvoboditvi doživelo tolikšne pretrese kot Goriška, ki je čez noč ostala brez svojega mestnega središča, brez dela industrije in trga za kmetijske pridelke, brez bolnišnic, šolskih zgradb in drugih infrastrukturnih objektov ter prometnih povezav, ki so bile nujne za normalno življenje in nadaljnji razvoj. Nova mejna črta je seveda odrezala tudi Gorico od svoje okolice in zaledja (Soške in Vipavske doline, dela Goriškega krasa, Brd, Trnovskega gozda in Banjške planote), s katerim je bila stoletja življenjsko povezana. Pretrgala je pomembne prometne zveze in odvzela možnosti za  svojevrstno prelivanje vplivov ter blaga iz mesta na podeželje in obratno iz zaledja v mesto (Nanut 1972, 7).
       Po postavitvi državne meje se je na jugoslovanski strani kmalu izoblikovala želja po novem regijskem središču, ki naj bi nadomestilo izgubljenega. Pri težavnem odločanju, kje naj bi zraslo novo mesto, je imel osrednjo vlogo tedanji minister za gradnjo Ivan Matija Maček, ki je v dilemi, ali naj mesto stoji med Šempetrom in Vrtojbo ali na solkanskem polju, dokončno odločil, da se mesto postavi na vetrovno solkansko polje, na mesto nekdanje nekropole, čeprav sta bili stroka in lokalno prebivalstvo proti temu.
Vloga tedanjega ministra je bila odločilna tudi pri izbiri avtorja urbanistične zasnove. Že pred Mačkovo odločitvijo je na pobudo lokalnih voditeljev izdelal prvi osnutek novega mesta, ki naj bi bilo med Šempetrom in Vrtojbo, arhitekt Božidar Gvardjančič. Potem ko je minister določil lego mesta, je k sodelovanju povabil tri arhitekte: poleg Gvardjančiča še Edvarda Ravnikarja in Marka Župančiča. Izbral je predlog profesorja Ravnikarja, ki ga je že pred komisijskim ogledom ministra Mačka pripravil skupaj s študenti svojega seminarja (Torkar 1987, 34), pri čemer je upošteval vse osnovne zahteve ministra: 300 metrski nezazidljivi obmejni pas ob solkanski železniški progi, premik železnice iz Solkana ob vznožje hriba Sv. Katarine in njeno nadaljevanje mimo Ajševice do Volčje Drage ter povezovanje Soške ter Vipavske doline pod hribom Panovec. V nasprotju z Ravnikarjevo idejo je Gvardjančič predlagal zasnovo, ki je temeljila na takrat utopični zamisli o združitvi obeh Goric, tako da bi Nova Gorica predstavljala le najnovejši del »velike« Gorice.
Edvard Ravnikar je v članku Nova Gorica po 35 letih (1984, 43) z zanosom opisal zasnovo novega mesta in okoliščin, ki so spremljale njeno gradnjo:

»Zgradili naj bi nekaj velikega, lepega in ponosnega, nekaj kar bi sijalo preko meje, je bilo rečeno. Vsi, od kmeta do najvišjih političnih mest smo se te misli navdušeno oprijeli. Moderni urbanizem je tako za nas postal tudi orožje v nacionalnem in političnem boju /…/ Koncept za kaj takega mora izžarevati neko velikodušnost, širino zasnove brez težjih napak v merilu, mestno lepoto brez praznega gigantizma v gradbenih masah, predvsem pa večjo razsežnost vegetacije in nasadov značilnih za to regijo /…/ Sotočje Soče in Vipave, stik dveh dolin, prehod gorovja v ravnino, stalen vpliv morja, Mediterana, s tem prepletena primorska mentaliteta in ambient v katerem uspeva oljka in palma, omogočajo zasnovo mesta kot pod provansalskim nebom /…/ Zelo preprosto in naravno se je pri tej zasnovi dal uporabiti Le Corbusierov princip cestnega križa z razdelitvijo bistvenih mestnih con ob njem. Po Le Corbusierovi teoriji mesta, ki smo ji takrat popolnoma verjeli, je ta delitev na štiri strani cestnega križa skladna s štirimi osnovnimi mestnimi funkcijami, centrom, stanovanjem, industrijo in oddihom, vse dokler se njihova velikost giblje v skromnejših merah. Taka so v resnici naša mesta in je zato tak koncept, gledano nazaj, res lahko služil za izhodišče urbanističnega premišljevanja o bodoči Novi Gorici. Magistrala, t.j. smer sever-jug, bi bila nosilec centra, njen zgornji del rekreacijska površina, levi krak stanovanjski del in desni industrijski. Nastal bi torej center mediteranskega tipa ob ravni skoraj 2 km dolgi cesti z gosto zasaditvijo platan, z javnimi zgradbami ob robu in na pločnik odprtimi poslovalnicami«.

Na polet slovenskega urbanizma je odločilno vplivala povezava z izrazitim svetovnim napredkom v urbanizmu, kjer so ključno vlogo igrale modernistične ideje velikega Le Corbusiera, ki je imel izjemno močan vpliv na svetovno arhitekturno stroko. Njegova načela, da arhitektura lahko postane politično in ekonomsko sredstvo, ki izboljša kakovost življenja ljudi, so odločilno vplivala tudi na prepričanje Ravnikarja. Po vzoru Le Corbusierovega idealnega mesta moderne – sončnega mesta (La Ville Radieuse), v katerem odmevajo revolucionarni pogledi Ledouxa in Howarda, si je zamislil Novo Gorico kot vrtno mesto, ki naj bi se razvijalo ob magistrali – osrednji mestni aveniji, kjer naj bi bile locirane najpomembnejše mestne zgradbe. Vzdolž magistrale je obojestransko postavil velike stanovanjske bloke z javnim mestotvornim programom v pritličju, ki naj bi zagotavljali za center primerno monumentalnost in življenjsko pestrost.

»Tako bi dobili center s široko, izrazito slovesno zasnovo, kjer bi lahko dali nekaj sijaja, ki smo ga obljubljali, in ki bi to vlogo z večjo vrtnarsko kulturo prav lahko opravil /…/ priložnost za realizacijo nečesa južnjaško – mestnega, pa obenem našega, nekaj, kar bi postalo in ostalo trajna vrednota, značilna za našo Novo Gorico in sploh za Slovenijo. /…/ Ureditev prereza bi bila taka, da bi prišlo ob vozišče več vrst velikih dreves, npr. platan, pod katerimi bi potekal glavni del trgovskega in splošnega mestnega življenja in bi bil v njem širok pločnik in servisna cesta, stanovanja, poslovne in druge javne zgradbe. Skupaj bi to bil 80 m širok odprt prostor, v katerem bi bilo poskrbljeno za vse, kar se v mestu te velikosti lahko dogaja.« (Ravnikar 1984, 43)

V osrednjem delu magistrale, kjer se vanjo stakne Erjavčeva ulica (nadaljevanje Via San Gabriele iz Gorice), je predvidel glavni mestni trg Revolucije, ki naj bi ga obdajale stavbe, in sicer Oblastni ljudski odbor (današnja stavba Mestne občine), Oblastni komite KPS in Mestni ljudski odbor na eni strani magistrale ter Kulturni dom v mestnem parku na drugi strani. Postavitev stavb okrog glavnega trga je na idejni zasnovi prepričljiva in mojstrsko uravnotežena, saj stavbne mase z načinom umeščanja v prostor, dimenzijami in s svojim predvidenim programom zmorejo »napolniti« danes (pre)velik prostor trga (travnika) in mu vdahniti življenje.
»Udarniška« gradnja prvih objektov, ki jo je vzpodbudila cela Jugoslavija, se je pričela 13. junija 1948. Po Ravnikarjevi urbanistični zasnovi so bile najprej zgrajene magistrala (danes Kidričeva ulica), vendar le v tretjini prvotno predvidene dolžine, stavba občinske skupščine (danes Mestne občine), štiri stanovanjske stavbe ob potoku Koren, del Delpinove ulice (z nadaljevanjem v ulico Gradnikove brigade), del Gregorčičeve ulice in Kajuhova ulica.
Toda gradnja mesta se je kmalu upočasnila, saj so se že v letu 1951 pojavile prve ekonomske težave, naslednje leto pa je bila državna finančna podpora popolnoma prekinjena. Razvoj mesta je tako obstal na ramenih lokalne ekonomije, ki je bila še zelo šibka, kar je bil tudi eden poglavitnih razlogov za opustitev originalnega osnutka mesta. Ravnikarjeva zasnova mesta je torej danes uresničena samo fragmentarno. Vinko Torkar v svoji raziskovalni nalogi (1987, 35) z obžalovanjem ugotavlja, »da je profesorjevo sodelovanje pri gradnji novega mesta trajalo le slaba tri leta in da v nadaljnjih štiridesetih letih ni bilo v Novi Gorici osebe, ki bi to sodelovanje ponovno vzpostavila.«

Slika2: Ravnikarjeva perspektivna risba magistrale

DROBLJENJE PRVOTNEGA KONCEPTA

Že leta 1953 je Božidar Gvardjančič izdelal zazidalni načrt, ki je zaznamoval prvi korak k drobljenju prvotnega načrta. Sledilo mu je še več planov in zazidalnih načrtov različnih načrtovalskih služb in arhitektov.  Vsak je želel narediti nekaj novega, »originalnega«, kar bi ga razlikovalo od prejšnjega, a vsi so bili izvršeni le deloma. Princip, ki je tako značilen za Novo Gorico, je Torkar lepo opisal kot negativni princip »drugega moža«, takšnega, ki s svojimi idejami podira ideje svojega predhodnika (1987, 59). Očitno pa je tudi bilo, da lokalna oblast hitro menjajočih se vodilnih uradnikov urbanističnih služb, ni premogla razumevanja za ohranjanje vizije celote.
Da se robovi mesta niso razvijali skladno z urbanistično zasnovo, bi mesto še nekako preneslo. Najhujši udarec pa se je zgodil, ko se je razkroj mesta začel v samem središču. Ob magistrali so se namreč začele graditi majhne, merilu ulice popolnoma neprimerne stavbe, namesto da bi mestotvorni programi, kot so pošta, banka in zavarovalnica, dimenzijsko ustrezali magistrali in ji utrjevali njen pomen ter osmišljali obstoj.
Med letoma 1958 in 1959, po skoraj desetletju kampanjskega samovoljnega urejanja mesta je Viljem Strmecki izdelal nov zazidalni načrt mesta, ki je v primerjavi z Ravnikarjevim izgubil čisto in jasno strukturo in je pomenil v tem smislu nazadovanje, vendar je bil glede na vmesno prakso, ki je temeljila na samovoljnem odločanju lokalnih veljakov, velik napredek, saj je vsaj za nekaj let omogočil regularen in načrten razvoj mesta ter intenzivno gradnjo v mestnem središču (Torkar 1987, 73). Da bi mu povrnil izgubljeno monumentalnost, je med prevladujočimi horizontalnimi volumni stavb oživil idejo stolpnice - nebotičnika kot vertikalnega poudarka, ki naj označuje središče mesta. Tako so dobili tudi goriški lokalni socialistični veljaki možnost, da so svoje mesto zaznamovali z impozantno vertikalo, v katero so namesto ustreznih mestotvornih programov strpali stanovanja. Na mesto glavnega monumentalnega trga, ki ga je v središču mesta predvidel Ravnikar, pa je Strmecki nerodno umestil Kulturni dom ter trg zreduciral v ploščad. Torkar Strmeckijev poseg komentira (1987, 75):

»Tako kot se glavni trg prelevi zgolj v ploščad, monumentalnost v običajnost, tako se tudi prvotno mesto v parku postopoma drobi v mesto zelenic. Zelenica je mestu dekoracija-ornament. Ornament pa je zmeraj le dodatek, medtem ko je park primarni element mesta, njegovo izvorno bistvo (Ledoux, Le Corbusier), po katerem se vzpostavlja razlika med starim in novim mestom, med klasično tradicijo in moderno.«

TRGOVSKA  ULICA  PO POMOTI POSTANE  MESTNO SREDIŠČE

Leta 1965 je Komisija za usmerjanje gradnje Nove Gorice sprejela sklep, da Zavod za urbanizem izdela osnutek zazidalnega načrta za Trgovski center ob Leninovi ulici, zdajšnji mestni promenadi. Zazidalni predlog in gradbeni program Trgovski center Nova Gorica je izdelal takrat mladi arhitekt Marijan Vrtovec. V elaboratu, ki ga je izdal Zavod za urbanizem leta 1966, je navedel (povzeto po Torkar 1987, 76):

»Za čimbolj organsko povezavo vseh centralnih mestnih funkcij in za čimbolj mestni videz centra so vse centralne mestne funkcij združene in med seboj povezane v enotno urbano jedro. Trije dominantni objekti v mestnem centru so postavljeni tako, da z makrourbanističnega gledišča ustvarjajo zaključen prostor, v katerem je situiran trgovski in kulturno upravni center.
Trgovski center se kot obojestransko obzidana trgovska ulica razširi v dva trga, ki se vizuelno povezujeta s trgom v kulturno-upravnem delu mesta.
Sklenjena ulična zidava pestro oblikovanih trgovskih lokalov z blagovnico kot vizuelnim in programskim centrom cone ustvarja enoten in zaključen ambient, ki največ prispeva k življenju mestnega jedra…
…S tem konceptom mestnega središča smo hoteli zaščititi pešca in mu dati intimen, razgiban in atraktiven ambient.«

Trgovski center, ki naj bi oživil središče mesta, so želeli nasloniti na smer proti avtobusni postaji na jugu, od koder je prihajalo veliko število ljudi. Z atraktivno zasnovo so želeli privabiti kar najširši krog investitorjev. Avtor Trgovskega centra Marijan Vrtovec danes, po skoraj pol stoletja zatrjuje, da navkljub velikim političnim pritiskom takratnih vodilnih, niso želeli zanikati prvotnega koncepta mesta, ampak zgodilo se je prav to - trgovski center je pomenil preobrat v razumevanju urbanistične dediščine mesta. Torkar slikovito oriše odstopanje od Ravnikarjeve vizije mesta z besedami (1987, 78):

»Trgovski center ni samo, dobesedno in figurativno ena slepih ulic Nove Gorice, temveč je preokret v mentaliteti urbanističnega pogleda na mesto. Prvič se pojavi nekaj »modernemu« urbanizmu povsem nasprotnega: »organskost«, »zaključen prostor«, »sklenjena ulična zidava«.
»Organskost napram geometrični racionalnosti, zaključen prostor napram odprtemu prostoru parka, sklenjena ulična zidava napram objektom v zelenju parka.«

 Danes lahko rečemo, da je Trgovski center eden najbolj vitalnih predelov mesta, kljub temu da je dokončno izničil magistralo kot osrednjo mestno avenijo, ob kateri naj bi se odvijalo intenzivno življenje mesta. Vase zaprta trgovska ulica, vzporedna z magistralo je zaradi svoje vitalnosti vzbudila v prebivalcih željo po mestnem trgu kot osrednjem prostoru dogajanja. Toda trgovska ulica (spet) ni bila izpeljana v celoti, ampak je ostala nepozidana, kar je omogočilo, da je na njenem mestu (slučajno) nastal trg, ki so ga meščani sprejeli za središče mesta, čeprav nima niti primernega programa in vsebine (obkrožajo ga neprimerne stavbe s siromašnimi fasadami, cenene trgovine s čevlji in barakarski lokali) niti ustrezne urbane opreme (tlakovanja in osvetlitve). Bevkov trg ni nikakršen mestni simbol, še manj kulturno središče, kljub temu pa je prostor živahnega mestnega utripa, ki prebivalcem omogoča vsaj malo socialnega življenja.

EDA CENTER – NOVA IKONA MESTA

Na izpostavljeni in nadvse dragoceni lokaciji, nedaleč od trgovskega centra, ob glavni povezovalni cesti z Gorico se danes gradi nov poslovno stanovanjski objekt. Natečaj (2005) je iskal rešitev, ki bi spoštovala zgodovinsko zasnovo Nove Gorice in dograjevala mestno tkivo. V natečajnem poročilu je bilo zapisano, naj bi zmagovalni predlog glede na atraktivnost lokacije postal nov simbol mesta.
Občinska stroka je kmalu priznala, da je podlegla političnim pritiskom investitorja, ki je na lokaciji škodljivo predimenzioniral program. Stolpnica visoke etažnosti (P+14) je zasnovana vzdolž Delpinove ulice (vzporedna z Magistralo) na podstavku, ki je postavljen na rob parcelnih mej. Oblikovana je kot tridimenzionalna urbana krajina z vhodi v parterju in na dvignjenem platoju, ki je preko monumentalnega stopnišča povezan s parkom ob spomeniku Edvarda Rusjana, po katerem je stavba dobila ime.
Nova urbana ikona, ki se gradi in na kateri naj bi mesto gradilo svojo prepoznavnost, degradira urbanistično tradicijo nestrnjeno pozidanega centra, ruši prepoznavni vzorec grajene strukture, razmerje med obstoječo pozidavo in odprtim prostorom, med zunanjo površino in stavbnim volumnom, ne upošteva koncepta in značilne geometrije zračnih in izpraznjenih vogalov ter za pešca pomembne pretočnosti parterja. Ponovno je na glavo obrnjeno to, kar jasno oblikuje in zaznamuje goriški prostor. Eda center nasilno tepta vse tiste prepoznavne nosilce identitete mesta, ki Novo Gorico kljub nezaključeni arhitekturno urbanistični celoti delajo tako posebno in edinstveno. In kar je morda najpomembnejše, novi mestni atraktor s svojo pretirano maso in nekontekstualno vertikalnostjo močno ruši linearno nosilno os magistrale, ki je še premalo artikulirana, da bi ostala neprizadeta ob takem posegu. Prevladujočo mediteransko horizontalnost mesta in linearno osredinjenost sprevrača v vertikalnost in točkovno središčnost. Eda center ponavlja napako Trgovskega centra in obrača arhitekturno urbanistično tradicijo Nove Gorice na glavo.
Spet se potrjuje dejstvo, da je Nova Gorica arhitekturno in urbanistično nezaključena celota, ki nima svoje lastne identitete. Zaradi nedefiniranosti zasnove mesta ostaja identitetno ranljiva in poligon številnih med seboj nasprotujočih si eksperimentov. 
Navkljub vsemu pa se z gradnjo novega objekta v središču mesta sproža sveža dinamika, ki bo nujno zahtevala nove prostorske odgovore v živem organizmu grajenega tkiva. Morda pa se prav s tem ponuja priložnost, da se končno definira vloga in pomen magistrale ter dokončno uredi središče mesta. 

Slika3: Gradnja Eda centra

MAGISTRALA – KLJUČNA NOSILNA RAZVOJNA OS LINEARNEGA CENTRA MESTA

Magistrala je najdragocenejši element sicer skromne Ravnikarjeve urbanistične zapuščine z velikim simbolnim pomenom. Postala je vrednota in kot taka nedotakljiva. Kot nosilna os linearnega centra mesta je njegov ključni organizacijski in identifikacijski element (Jurca 2008/2009), čeprav njen južni iztek ni bil dosledno izpeljan.  Doslej se je uspešno ubranila tudi pred centri potrošnje, ki niso ogrozili njenega pomena.
Kljub temu, da je zaradi razdrobljenih stavbnih volumnov in nepozidanega prostora trenutno premalo utrjena in monumentalna, še vedno predstavlja življenjsko hrbtenico mesta, pomembno urbanistično vprašanje ter glavni potencial mestnega razvoja. Z jasno in celovito programsko in vsebinsko učvrstitvijo ter z intenzifikacijo njenega življenjskega utripa kot osrednjega linearnega središča mesta bi tudi praznina travnate zelenice lažje zaživela kot osrednji, četudi »zeleni« trg.
Glede na izjemen pomen magistrale je toliko bolj nerazumljivo današnje nerazumno početje vplivnih lokalnih političnih veljakov, ki želijo zlomiti njeno os na severu in s tem »katastrofalno pohabiti dnevno sobo mesta, srce mesta, ključni element podobe in identitete Nove gorice« (Jurca 2008/2009). Morda jim bo v oporo uvodni tekst publikacije nedavne urbanistično-arhitekturne delavnice v Novi Gorici, v katerem Aleš Vodopivec ugotavlja (2008/2009): »Povsem nepričakovano se je izkazalo, da je prvoten koncept magistrale še možno uresničiti, seveda z nekaterimi programskimi in prostorskimi prilagoditvami. Študije profilov magistrale kažejo, da je še prostor za široko in bogato ozelenjeno osrednjo mestno cesto brez tranzitnega prometa, ki bi lahko dala del obljubljenega sijaja.«

Slika4: Pogled na nezaključeno magistralo

NOVA GORICA DANES

Nova Gorica je danes mesto, ki še vedno nima jasne, čvrste in prepoznavne mestne strukture. Večina urbanističnih predlogov je ostala nedokončanih, vsak se je prelevil v nekaj drugega, ravno tako nedokončnega. Projektantska anarhija in samovolja nepoučenih lokalnih veljakov je nazadnje pripeljala do nezmožnosti odločitve, kakšno mesto naj Nova Gorica sploh postane. Večna dilema, ali naj ostane »moderno« vrtno mesto in s tem zvesto sledi tradiciji ali naj zgoščevanje postane priložnost za transformacijo v nekaj povsem drugega, podobnega starim mestom, je vodila v vedno večji kaos. Mesto se danes spreminja v nečitljiv konglomerat, v anonimno predmestje Gorice.
Tega se je zavedal tudi Edvard Ravnikar, ki je ob 35 letnici nastanka Nove Gorice z grenkobo ugotavljal (1984, 43): »Zidanje Nove Gorice je verjetno zgovoren primer usode urbanizma v Sloveniji po osvoboditvi, le da bi temu primeru še najlažje rekli tragedija.« Kljub boleči ugotovitvi pa svoje razmišljanje zaključi z bolj optimističnimi besedami: »Zato je izhodišče pri tej nalogi pojem novega ali satelitskega mesta tako daljnosežno in popolnoma pravilno, čeprav vemo, da bi rabili mnogo bolj zahtevno materialno, duhovno, politično in strokovno pripravo. Danes je bridko reči, da Nova Gorica kot pionirska zamisel ni uspela in se zato odpira vprašanje, kaj storiti, da bi.«
Skromna dediščina moderne je v Novi Gorici dragocena tradicija, vredna vsega spoštovanja, upoštevanja in varovanja. Po 62. letih od njenega nastanka in v luči svetovne krize urbanizma, ki ga je poteptal brezkompromisni turbokapitalizem, ter ob upoštevanju  usihanja globalizacije in novih načel vzdržnega trajnostnega razvoja se zasnova vrtnega mesta kaže kot privlačna vizija in nikakor ne utopična zabloda moderne. Razumljivo je, da bi izvirni načrt zahteval številne kritične korekcije in prilagoditve, zlasti temeljit sestop iz teorije in vstop v kontekst ter nadgradnjo vmesnih načrtov, ki so ravno tako prispevali k oblikovanju Nove Gorice, kot jo poznamo danes. Ohranjene poteze pionirske zasnove, ki posrečeno utelešajo temeljne naravne značilnosti goriškega prostora, kot so zračnost, komunikacija, pretočnost in sončnost Mediterana, so dragocena osnova, ki lahko skupaj z »očuvanim« nepozidanim prostorom, zlasti ob magistrali, še vedno nudijo priložnost za nekaj, kar »lahko še reši to mesto«.

VELIKA GORICA – POVEZAVA OBEH GORIC

Danes sta obe Gorici še vedno dve mesti na robu, ki ne izkoriščata niti starih razlik dveh državnih sistemov niti maloobmejnega sodelovanja kot nove možnosti širše evropske perspektive. Gorice, ki je odmaknjena od večjih industrijskih bazenov italijanske države, drobna trgovina ter tranzitne prednosti carinskih in špediterskih storitev gospodarsko niso dovolj poživile, da ne bi bili primorani zmanjšati načrtovane naselitvene zmogljivosti.  Tudi na slovenski strani je bil razcvet igralništva in komercialni uspeh zaradi razlik v ceni bencina zgolj kratka zgodba o uspehu in ne dolgoročna vizija gospodarskega razvoja, ki je na nezavidljivo nizkem nivoju. Danes sta obe mesti bolj ali manj paralizirani. Tudi načrtovanje obeh mest se je do sedaj odvijalo povsem ločeno, saj je vsak urbanistični načrt popolnoma ignoriral obstoj drugega onstran meje, primanjkuje pa tudi skupne kartografske dokumentacije. Z izjemo nekaterih pobud, ki naj bi vzpodbudile vsestransko medsebojno sodelovanje, niso bili storjeni bistveni strukturni in prostorski premiki.
Zgodovina goriškega prostora nas uči, da nas razlike narodov, sistemov, kultur, jezikov, ki so temu prostoru zadale že toliko ran, ne ogrožajo ampak bogatijo. Prostor »goriških vrat« med Sabotinom in Sveto Goro na eni strani ter Kostanjevico in Goriškim gradom na drugi strani, nas sili, da premagamo razlike med vzhodom in zahodom, presežemo časovno oviro med starim in novim, da odstremo železno zaveso zastarelih vzorcev in prepričanj in si dovolimo, da se meja pretvori iz roba v center, iz ločnice v stičišče poslov in tokov.

Slika5: Skupna mestna karta Gorice in Nove gorice

POVZETEK
Ozemlje Goriške se je v preteklosti velikokrat delilo in prehajalo iz rok v roke. Druga svetovna vojna je s postavitvijo nove meje usodno razdelila ozemlje Goriške, ki je čez noč ostala brez svojega mestnega središča, medtem ko je Gorico odrezala od svoje okolice in zaledja. Kot nadomestek za nekaj, kar smo izgubili, je na ravnini Solkanskega polja nastalo novo umetno mesto. Po vzoru Le Corbusierovega sončnega mesta je načrt zanj izdelal prof. Edvard Ravnikar. Novo Gorico je zasnoval kot vrtno mesto, ki naj bi se razvijalo ob magistrali - osrednji mestni aveniji, kjer bi bile locirane najpomembnejše mestne zgradbe. Kljub začetnemu navdušenju pa se je gradnja novega mesta zaradi prekinitve državne podpore kmalu upočasnila. Razvoj Nove Gorice je obstal na ramenih šibke lokalne ekonomije, kar je bil glavni razlog za opustitev Ravnikarjevega originalnega osnutka, ki je danes uresničen samo fragmentarno. Nadomestili so ga številni plani in zazidalni načrti različnih načrtovalskih služb in arhitektov, ki pa so vsi ostali nedokončani in so vodili mesto v vedno večji kaos.
Skromna dediščina moderne - izvirnega Ravnikarjevega načrta je dragocena tradicija, na osnovi katere bi lahko mesto celovito nadaljevalo svoj razvoj. Kritične korekcije in prilagoditve vmesnih urbanističnih načrtov bi lahko mesto preoblikovale v jasno in prepoznavno arhitekturno-urbanistično celoto, naravno zraščanje dveh sestrskih mest »na robu«, Gorice in Nove Gorice,  pa v novo središče širše evropske regije.

Literatura in viri

Bukovič Patricija, Zgodovinski in prostorski razvoj Nove Gorice. Diplomsko delo (mentorja A. Černe, B. Repe), UL Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, Oddelek za zgodovino, 2006.
Calligaris, Amedeo, Sogno e civilta di un millennio. Gorizia, 2000.
Jurca, Niko, Urbanistično-arhitekturna delavnica Nova Gorica. Ljubljana: Fakulteta za arhitekturo UL, 2008/2009, 2.
Marušič, Branko, Tisoč let od prve omembe Gorice in od prve ozemeljske zasnove Goriške dežele. V: Goriza 1001-2001. Slovenci v Gorici/Gli Sloveni di Gorizia. Gorica, 2002.
Miklavčič – Brezigar, Inga, Identiteta in lokalni muzeji. Primer Slovencev ob italijanski meji. Etnolog 16 (2006), 265-277.
Nanut, C., Ob 25 – letnici najmlajšega mesta ob naši zahodni meji. V: Primorska srečanja, št. 45-46, 1972.
Nova Gorica – Gorica, izzivi in možnosti sobivanja. Glavni urednik: Zoltan Jan. Nova Gorica: Mestna občina, 1977.
Petelin, Florjan, Pellegrini Anna, Gorizia/Nova Gorica – nov intermodalni center. Diplomsko delo (mentorja: S. Maffioletti, R. Sordina). Benetke: Fakulteta za arhitekturo, 2006/2007.
Ravnikar, Edvard: Nova Gorica po 35. letih. AB št. 68/69, 1984, 43-46.
Torkar, Vinko: Racionalizacija urbane strukture Nove Gorice z arhitekturo mesta. Nova Gorica, 1987.
Vodopivec, Aleš, Urbanistično-arhitekturna delavnica Nova Gorica. Ljubljana: Fakulteta za arhitekturo UL, 2008/2009, 3.

Pogovor z Marjanom Vrtovcem, arhitektom Trgovskega centra ob Leninovi ulici.

Prispeval Simon Tihec
Torek, 01 Junij 2010 10:43
V sklopu prireditve 12. Dnevi energetike v Portorožu so med drugimi, podelili tudi nagrado za energetsko učinkovitost, ki jo organizira časnik Finance. Prejel jo je graditelj stavbe, podjetje Lido iz Vrhnike. Dobili so jo zaradi sonaravnega zajemanja obnovljivih virov energije. Ocenjena letna proizvodnja je 29.500 kWh, v 20 letih bo stavba proizvedla skupno 570.000 kWh solarne elektrike, zaradi česar bomo v ozračje spustili kar za 570 ton manj ogljikovega dioksida.
Fotovoltaični salon
Podjetje Lido je postavilo zanimivo stavbo, ki služi kot razstavni salon in izobraževalni objekt. Vse osončene stene zgradbe so izdelane iz posebnih plošč, ki istočasno opravljajo več nalog. Delujejo tudi kot fotovoltaični moduli, zato je stavba že na prvi pogled nekaj posebnega. V Sloveniji do sedaj še nismo zasledili podobnega objekta, kljub temu, da bi morali zaradi okoljskih in energetskih razmer število stavb, zgrajenih po tem vzoru, čim prej in čimbolj povečati.
Prosojna fotonapetostna fasada
Sestavljena je iz 48, po naročilu izdelanih modulov. Posamezni modul je izdelan iz več plasti lepljenega stekla, med katerimi se nahaja zaščitno steklo, fotovoltaične celice in še vmesni toplotno izolacijski sloj napolnjen z argonom. Skozi vmesne prostore med celicami prehaja v notranjost dovolj dnevne svetlobe za normalno delo, celice pa so hkrati senčilo in preprečujejo vdor premočne svetlobe. Vsi moduli imajo dodatno nanešen poseben odbojni sloj Low – E, ki odbija toplotno žarčenje in preprečuje pregrevanje stavbe. Vsak fasadni modul tipa Ertex VSG-ISO ima nazivno moč 360 W, vsi skupaj pa 17 kWp in toplotni prehodnostni koeficient 1,2 Wm2K, s čimer je preprečeno podhlajevanje pozimi. Na ta način so izvedene vse osončene stene stavbe, senčne stene pa so izdelane iz toplotno izoliranih kovinskih panelov.
Strešni moduli
Na strehi stoji drugi del sončne elektrarne, ki je sestavljena iz 71 običajnih fotonapetostnih polikristalnih enot tip IBC PolySol 225 TE, moči po 225 W, s skupno močjo 16 kWp. Pritrjeni so na nosilno konstrukcijo iz jekla in aluminija, nagnjeni za 20° in usmerjeni točno na jug. Primernejši bi bil kot 30°, ki pa zaradi oblike strehe in drugih vzrokov ni bil možen. Zaradi tega bo izplen za približno 3% nižji, skupna moč elektrarne, zaradi boljše izkoriščenosti površine, pa večja. Moduli so prekriti s kaljenim steklom z odlično mehansko odpornostjo 5400 pascalov, ki zagotavlja neobčutljivost na led, točo, sneg in veter.
Razsmerniki
Vsa proizvedena elektrika iz sončne elektrarne steče v javno omrežje. Pretvorbo in oddajo ter sinhronizacijo z omrežjem omogočajo razsmerniki SMA technology AG. Ker je sončna elektrarna sestavljena iz več sklopov, ki so zaradi različnih naklonov in orientacije tudi različno osončeni, so posamezni deli fasade in strehe vezani na ločene razsmernike. S takšno delitvijo je zagotovljeno, da različna osončenost ne vpliva na druge sklope sončne elektrarne. Sestava razsmernikov, ustrezna zaščita ter uravnoteženje različnih obremenitev, omogočajo sončni elektrarni neprekinjeno delovanje v vseh pogojih. Delovanje lahko nadzirajo še z osebnim računalnikom, ki omogoča tudi statistično spremljanje delovanja v različnih pogojih.
Ogrevanje in prezračevanje
Stavba je prezračevana, klimatizirana in tudi pozimi ogrevana s toplim zrakom. Z rekuperatorjem prestrežejo toploto odsesanega zraka in z njo ogrejejo svež zrak, s katerim prezračujejo prostore. Skoraj vso toploto zraka vračajo, med delovanjem pa 25% zraka zamenjujejo s svežim. Vsako nadstropje ima svoj prezračevalni krog, pri čemer najvišjega nadstropja pozimi ne ogrevajo, saj se ogreje zaradi dviga toplega zraka iz nižjih nadstropij. Prostore razsvetljujejo z varčnimi svetili, svetlobna tipala pa nenehno merijo osvetljenost, s čimer omogočajo dodatno varčevanje.

Čim več podobnih
Ta objekt je zaenkrat edini takšen v Sloveniji, kar pa bi bilo potrebno čim prej spremeniti. Sploh če pomislimo na vse tisoče kvadratnih metrov steklenih fasad, ki so izvedene v glavnem z namenom, da bo stavba bolj sijala in dajala vtis moči in monumentalnosti. S stališča toplotne izolacije pa so mnoge zelo vprašljive, zato se včasih vprašujemo, kako le je projektantom uspelo z računi dokazati, da so takšne stene v skladu s predpisi. Veliko je takšnih, ki bi jih bilo nujno potrebno nemudoma opremiti z učinkovitimi senčili, saj bivanje v njih poleti skoraj ni možno. Med take objekte, na žalost, spadajo tudi nekatere slovenske bolnišnice. Da ne govorimo o morebitnem izpadu ogrevanja v zimskem času, ko se nekatere osteklene stavbe tako hitro ohladijo, da je uporabnikom onemogočajo normalno delo in bivanje. Izvajalec del na nagrajeni stavbi je bilo podjetje Actinia, sončna elektrarna pa je pričela z obratovanjem leta 2009 v mesecu juniju. V obdobju merjenja od julija 2009 do 15. Aprila 2010 je proizvedla 21.500 kWh električne energije, kar je več kot so ocenjevali med načrtovanjem.

Dr. Marjani Šijanec Zavrl z gradbenega inštituta ZRMK smo postavili izziv, naj izbere pet nizkoenergijskih objektov v Sloveniji in tujini, ki po njenem mnenju predstavljajo primere dobre prakse in ki prinašajo nove zgodbe, pristope in rešitve v tehnološkem in oblikovnem pogledu. Tokrat ob uvodu, ki obravnava širši kontekst ne-gradnje v zasebnem in javnem sektorju, opisujemo prvi dve stavbi iz njenega izbora, prihodnji teden pa v drugem delu še tri.

Usmeritev k doseganju ciljev podnebno-okoljske politike je zdaj odločnejša kot kdajkoli. Okoljsko-energetski cilji, pod oznako 3 x 20 do 2020, tudi na področju stavb zahtevajo znaten prispevek k 20-odstotnemu zmanjšanju emisij C02, k 20-odstotnemu povečanju energijske učinkovitosti (URE) in k 20-odstotnemu deležu obnovljivih virov energije (OVE) v primarni energijski bilanci. Analize evropske komisije kažejo, da še ne dosegamo zastavljenih ciljev in da jih bomo z že sprejetimi in trenutno načrtovanimi ukrepi lahko dosegli komaj polovico. Prizadevanja bo treba okrepiti, zlasti na področju URE in OVE v stavbah. Razveseljuje nas lahko, da primeri dobre prakse nizkoenergijskih stavb tudi pri nas niso več redkost. Take stavbe so namreč dober zgled in hkrati gonilna sila napredka na tem področju.

PODNEBNO-ENERGETSKI CILJI

Raba energije v stavbah predstavlja približno 40 odstotkov porabe celotne končne energije v EU in z njo je povezan nastanek 36 odstotkov emisij C02. Pretežni del te energije se porablja za zagotavljanje ustreznih bivalnih in delovnih razmer ter pripravo tople vode. Po izračunih je mogoče v stavbah z ekonomsko upravičenimi ukrepi prihraniti približno 22 odstotkov energije, po nekaterih virih znašajo ocenjeni prihranki celo do 30 odstotkov, kar je precej več kot v sektorjih industrije ali prometa. Nizkoenergijske novogradnje so nujnost, vendar lahko bistveni premik dosežemo le z energijsko prenovo obstoječih stavb. Glede na to, da je večina tehnologij za učinkovito rabo energije v stavbah zdaj že stroškovno učinkovita in tudi tržno dostopna, evropska komisija ocenjuje, da je mogoče do leta 2020 samo s prihranki, doseženimi z energijsko obnovo stavb, zmanjšati rabo končne energije v EU za 11 odstotkov. Evropske direktive zato predvidevajo vzpostavitev nove infrastrukture za financiranje (finančni skladi) in tehnično podporo za energijsko prenovo stavb.

Ukrepi za boljšo energijsko učinkovitost v stavbah obsegajo predvsem strožje zahteve glede toplotnih lastnosti ovoja stavb, energijsko učinkovitejše sisteme za ogrevanje, prezračevanje, hlajenje, pripravo tople vode in razsvetljavo prostorov ter uporabo obnovljivih virov energije v stavbah. Direktiva EU o učinkovitosti rabe končne energije in o energetskih storitvah (2006/32/ES) - ESD, v kateri je predviden devetodstoten prihranek končne energije v obdobju 2008-2016 (dva odstotka že do 2010), navaja, da mora biti javni sektor z doseženimi nadpovprečnimi prihranki energije zgled zasebnemu; med drugim zavezuje javne investitorje k nakupu in najemu energijsko učinkovitih stavb; državam članicam pa nalaga izdelavo akcijskega načrta za energijsko učinkovitost in med drugim zbiranje sredstev za financiranje programov iz prispevka, ki ga končni odjemalci plačujejo dobaviteljem energije.

PRENOVLJENA DIREKTIVA EPBD

V juniju 2010 je bila objavljena prenovljena evropska direktiva o energetski učinkovitosti stavb (2010/31 /EU) (EPBD prenovitev). Zahteve osnovne direktive EPBD (2002/91 /EC) so po letu 2002 pomembno vplivale na našo zakonodajo s področja energetske učinkovitosti stavb. Spodbudile so nastanek novega Pravilnika o učinkoviti rabi energije v stavbah (PURES 1, 2008 in posodobljeni PURES 2, 2010) in pravilnikov o energetski izkaznici za stavbe, rednem pregledu kotlov in klimatskih sistemov ter obvezni študiji izvedljivosti alternativnih energetskih sistemov. Bistvo prenovljene direktive EPBD je, da želi povečati obseg energijske prenove starejših stavb, zato ohranja vse dosedanje zahteve in jih ponekod celo zaostruje, da bi dosegli cilje energetsko-okoljske politike. Težišče direktive je na stavbah stanovanjskega in storitvenega sektorja.

V stavbah je torej treba zmanjšati rabo energije in izpuste C02 ter povečati energijsko učinkovitost in rabo obnovljivih virov; s tem direktiva prispeva tudi k izboljšanju zanesljivosti oskrbe z energijo, spodbuja tehnološki razvoj in ustvarja nova delovna mesta ter spodbuja regionalni razvoj.

Prenovljena direktiva utrjuje informativno-promocijsko vlogo energetske izkaznice stavbe v vseh oblikah prometa z nepremičninami, tako bo na primer zahtevana navedba energijskih indikatorjev pri oglaševanju stavb. Poseben poudarek daje gradnji skoraj nič nizkoenergijskih hiš, še posebno v javnem sektorju. Tako morajo biti do 2020 vse nove stavbe skoraj ničenergijske (postaviti je treba tudi vmesni cilj do 2015). Do 2018 je treba zagotoviti, da bodo vse nove javne stavbe (v lasti ali najemu) skoraj ničenergijske, biti morajo zgled drugim.

NOVI PRAVILNIK PURES-2, 2010

Trenutno je stanje v Sloveniji takšno, da smo sprejeli zelo napredno zakonodajo za energijsko učinkovite novogradnje in večje prenove obstoječih stavb (PURES 2, 2010), vendar je pred nami še nekaj mesecev prehodnega roka za polno uveljavitev teh zahtev. Po novem bo treba izboljšati toplotno zaščito ovoja stavbe in na primer v klasičnih toplotnoizolacijskih sistemih na zunanji steni vgrajevati med 16 in 20 cm toplotne izolacije. Trojna zasteklitev sicer ni obvezna, vendar bo za doseganje energijskega razreda A ali B po energetski izkaznici nujna, enako velja za mehansko prezračevanje z vračanjem toplote odpadnega zraka. Odslej bomo lahko torej gradili največ tri- do štirilitrske hiše. Obvezna bo uporaba obnovljivih virov energije v obsegu najmanj 25 odstotkov celotne končne energije za delovanje sistemov v stavbi.

ODGOVOR INVESTITORJEV NA IZZIVE NIZKOENERGIJSKE GRADNJE

Investitorji se že danes pogosto odločajo za graditev nizkoenergijskih stavb s pragmatično uporabo pravilnika PURES-2, 2010 (ali PURES 2008), čeprav formalno projektiranje stavbe velikokrat poteka še po starem pravilniku iz leta 2002, pri čemer je groba ocena LCC (stroškov v življenjski dobi) v fazi načrtovanja stavb merilo za odločanje o sprejemljivosti posamezne novejše in hkrati investicijsko dražje tehnologije. Za javne investicije se pogosto zahtevajo za 10 odstotkov boljše toplotne lastnosti od minimalnih, prav tako se brez večjih zadržkov uporabljajo večje debeline toplotne zaščite. Okna s trojno zasteklitvijo in okna, ki so predvidena za pasivni standard gradnje, žal še niso večinska izbira, čeprav cena trojne zasteklitve postaja vedno bolj sprejemljiva in so prihranki energije lahko znatni, se pogosto ta dilema rešuje prepozno. Večje naklonjenosti so deležni sistemi za prezračevanje, saj prinašajo velike energijske prihranke. Čeprav obvezna energetska izkaznica za stavbe še ni operativna, nekateri napredni investitorji, tako zasebni kot javni, pogoje za kakovost zasnove gradbenega dela stavbe vežejo na razrede nove energetske izkaznice. Pogosto je zaslediti, da se zahteva nizkoenergijska gradnja razreda B1 ali B2, kar pomeni potrebno toploto za ogrevanje 15-25 kWh/m2a ali 25-35 kWh/ m2a, večinoma pa tudi umetno prezračevanje z vračanjem odpadne toplote.

Pogosta je praksa, da se pri načrtovanju stavbe zahteva doseganje (na trgu izoblikovanih) meril za zelo nizkoenergijske stavbe ali pasivne hiše, da naj bodo za toplotno izolacijo ali obrabne sloje uporabljeni naravni materiali oz. materiali naravnega organskega izvora, zahteva se pametna instalacija, trajnostno ravnanje z vodo (izraba deževnice) in odpadki, optimalna izraba dnevne svetlobe, mnogokrat tudi naravno prezračevanje, čeprav v razkoraku z usmeritvami nizkoenergijske gradnje. Zaželena je uporaba obnovljivih virov energije, v skladu z možnostmi, ki jih ponuja lokacija, in upoštevaje ekonomsko upravičenost, ki izhaja iz Študije alternativnih virov energije.

Izbor petih nizkoenergijskih stavb, predstavljenih v nadaljevanju, želi ponazoriti praktične primere prenosa sodobnih trendov nizkoenergijske gradnje v prakso.

DRUŽINSKA HIŠA PO SISTEMU LUMAR PASIV

Gradnja pasivnih hiš se je v Sloveniji v zadnjih letih zelo razmahnila. Po začetnem prizadevanju stroke so k temu prispevale tudi denarne spodbude Eko sklada. Kot vzorčno na tem mestu velja predstaviti enodružinsko hišo, grajeno po sistemu Lumar Pasiv, ki je zasnovan za pasivno montažno gradnjo. Konstrukcija montažnega ovoja stavbe omogoča gradnjo visoko energijsko učinkovitih objektov oziroma pasivnih hiš ter uporabnikom zagotavlja visoko bivalno in toplotno ugodje. Z izbiro naravnih materialov organskega izvora odgovarja tudi na izziv zmanjševanja energije, potrebne za proizvodnjo gradbenih materialov in elementov, ter s tem zmanjšuje emisije toplogrednih plinov med proizvodnjo gradiva. Ta vidik do okolja prijazne gradnje pri nas še ni zakonsko reguliran, vedno bolj pa postaja pomemben s prehodom na zeleno, trajnostno gradnjo stavb. Sam sistem Lumar Pasiv je bil v letu 2009 certificiran pri Passivhaus Institutu v Nemčiji, kar pomeni, da posamezni elementi ovoja in detajli izpolnjujejo zahteve pasivne gradnje.

Celovite rešitve za novogradnje v pasivnem standardu po sistemu Lumar Pasiv vključujejo tudi energijsko učinkovite sisteme prezračevanja in ogrevanja, ki izkoriščajo predvsem obnovljive vire energije. Če proste elemente stavbe izkoristimo za namestitev fotovoltaičnih panelov, tako izpolnimo pričakovanja prenovljene direktive EPBD, ki poziva k t. i. decentralizirani proizvodnji električne energije tudi v okviru posamezne stavbe. Tako je grajena tudi plus energijska hiša vrhunskega telovadca Mitje Petkovška. Hiša tipa Primus 137 pa se ne odlikuje le po dobrih energijskih lastnostih pasivne hiše, ampak je tudi prva stavba pri nas, ki je bila nedavno kot celotna stavba certificirana pri nemškem Passivhaus Institutu kot plus energijska hiša.

Po besedah Marka Lukiča iz podjetja Lumar IG so s pridobljenim certifikatom dokazali, da omenjena hiša izpolnjuje vse pogoje, zahtevane za pasivno gradnjo. V postopku certificiranja se namreč preverjajo vse kritične faze gradnje pasivne hiše, še posebno detajli stikovanja elementov in preprečevanje nastanka toplotnih mostov, kakovost vgradnje stavbnega pohištva, uporabljeni sistem prezračevanja in dosežena stopnja zrakotesnosti ovoja stavbe. Nove zahteve za nizkoenergijsko gradnjo in izrabo obnovljivih virov energije ter nove tehnologije, ki jih ponuja trg, so spodbudile nastanek inovativnih arhitekturnih rešitev. Stavbe s transparentnimi fotovoltaičnimi paneli smo doslej srečevali večinoma v tujini, leta 2009 pa je podjetje Lido, d. o. o., z Vrhnike postavilo poslovno stavbo površine 1050 kvadratnih metrov, ki z inventivno arhitekturno rešitvijo arhitekta Adrijana Cingerleta omogoča integracijo transparentnih fotovoltaičnih panelov v samem ovoju stavbe.

Vse osončene strani stavbe so zgrajene iz transparentnih elementov, ki predstavljajo hkrati kakovostno toplotno zaščito (toplotna prehodnost steklene PV-fasade znaša 1,1 W/m2K, drugi zastekljeni deli v pritličju imajo toplotno prehodnost 0,74 W/m2K) in fotovoltaične module za pridobivanje električne energije iz sonca, omogočajo pa tudi izrabo dnevne svetlobe. Transparentni PV-paneli so dvoplastni, v skupni debelini 4 cm; polikristalinske celice so v zunanji plasti stekla, medprostor je napolnjen z argonom. Neosončeni deli ovoja stavbe so izdelani iz montažnih elementov z 20 cm toplotne izolacije na stenah in 25 cm izolacije v strešni konstrukciji. Sončno elektrarno v okviru objekta Lido poleg 48 transparentnih modulov v sami fasadi (z močjo 17 kWp) dopolnjuje še 71 klasičnih fotonapetostnih panelov (z močjo 16 kWp), nameščenih na strehi objekta.

Ker je v stavbi urejen razstavni salon za oblazinjeno pohištvo, je naravna svetloba še posebno zaželena. Velike steklene površine v ovoju stavbe so navadno povezane s problemom pregrevanja, kar pa v tem primeru rešujejo s transparentnimi fotovoltaičnimi elementi, saj ti zagotavljajo zadostno senčenje. Stavba ima tri etaže, fasade zgornjih dveh etaž so v blagem naklonu, medtem ko je fasada v spodnji etaži nagnjena navznoter in tako s svojo geometrijsko zasnovo omogoča dodatno senčenje. Stavba je umetno prezračevana in klimatizirana. Stopnja rekuperacije toplote odpadnega zraka znaša 75 odstotkov.

Po prvem letu uporabe se investitor lahko pohvali z ugodnimi bivalnimi razmerami v stavbi. Celoten kubus deluje kot enoten prostor, vendar ima vsaka etaža ločen prezračevalni krog. Poleti spodnjega nadstropja ni treba hladiti, pozimi vrhnje etaže ne ogrevajo, a kljub temu brez težav dosegajo na vsej razstavni površini temperaturo okoli 24 stopinj Celzija.

Letna proizvodnja električne energije iz sonca je 33.000 kWh, po besedah direktorja podjetja Lido, Vojka Dodiča, pričakujejo, da bo letni prihodek od proizvodnje električne energije dosegel približno 12.000 evrov, medtem ko znaša strošek električne energije za ogrevanje in hlajenje približno 2800 evrov. Pričakujejo, da se bo naložba povrnila v 20 letih, hkrati pa bodo za 570 ton zmanjšali izpust C02 v ozračje.

DR. MARJANA ŠIJANEC ZAVRL, UNIV. DIPL. INŽ. GRAD. GRADBENI INŠTITUT ZRMK

Besedilo: Janja Brodar
Lokacija: Visoko, Vipavska dolina
Predstavljeni projekt je zanimiv predvsem zaradi procesa projektiranja in načina, s katerim želi investitor projekt izvesti. Medtem ko Slovenijo še vedno brezsramno pozidavajo s pravimi enklavami stanovanjskih sosesk na obrobjih vasi, ki kupcu poleg bližine avtoceste ne ponujajo prav nič vaške idile, se nam na Visokem, v zaselku v Vipavski dolini, obeta malo bolj humana gradbena zgodba.
Tandem krajinski arhitekt-arhitekt (s sodelavcem geomantom) se je temeljito poglobil v lokacijo, saj je bila analiza prostorskih danosti po njihovih besedah vodilo in osnova za projektiranje. Ustvariti so želeli sosesko, ki bo v fizičnem, kulturnem in socialnem pomenu kar najbolj vpeta v prostor – kar je dobro za prostor, naj bo dobro tudi za uporabnika in s tem tudi ekonomsko uspešno in trajnostno.
Novo naselje se ponaša predvsem z investicijo v javni prostor: projekt dveh polvkopanih nizov različnih stanovanjskih enot se na obstoječi zaselek starih kraških hiš naslanja z na novo ustvarjenim vaškim trgom z razglednim stolpom. Stanovanjsko sosesko na subtilen način prebadajo pešpoti, ki odgovarjajo na zahteve izletnikov in ohranjajo občutek vaškosti. V soseski ni ograj, ker so odprti bivalni prostori pred pogledi zaščiteni s postavitvijo in višinskimi zamiki hiš. Naselje v socialnem smislu bogatijo tudi predvideni skupni zelenjavni vrtovi na južnem kmetijskem zemljišču, v trajnostnem pa sistem zbiranja kapnice, zagotovljena minimalna poraba za klimatsko ugodje, kompostniki, zelene strehe itd.
Predvidena je postopna zgraditev naselja - kupec si na osnovi idejnega projekta izbere svojo enoto, ki mu jo v okviru celostnega oblikovanja tudi prilagodijo in zanjo pridobijo gradbeno dovoljenje, zagotovijo komunalno opremljenost in urejene skupne površine ter jo tudi realizirajo.

Iz zgodovine vinske arhitekture

Enologija je imela v zgodovini evropskih civilizacij izjemno pomembno vlogo, vendar se je proizvodnja vin skoraj do 20. stoletja le redko odražala v arhitekturi. Vinske zgradbe se v preteklosti niso uveljavile kot samostojne arhitekture, zato jih danes komajda poznamo. Pridelovanje kvalitetnih vin, pogosto priznano kot mojstrstvo združevanja enoloških in alkimističnih sposobnosti vinarjev, se je vršilo v hladnih in temačnih podzemnih prostorih gradov, podeželskih vil in samostanov, ki so bili najprimernejši zaradi ustreznih klimatskih pogojev. Tudi kmetje so si vinske kleti, ki so nudile nizko stopnjo vlažnosti in stalno temperaturo, potrebno za alkoholno vrenje, pogosto uredili v naravnih podzemnih votlinah.
Arhitekturni kompleksi, namenjeni izključno vinarski dejavnosti, so se pojavili na prehodu iz 18. v 19. stoletje v vinorodni francoski pokrajini Bordeaux, ki se ponaša z izjemno bogato enološko tradicijo. Pred koncem 18. stoletja so bili prostori, namenjeni predelavi vina, vključeni v grajski kompleks ( beseda »château« je v aristokratskih krogih povezovala vino in razkošno arhitekturo). Pomožne zgradbe so se običajno prilagajale prevladujočemu slogu grajske arhitekture, zato pred 19. stoletjem ne moremo govoriti o stavbni tipologiji vinske arhitekture. V 18. stoletju je prevladovala klasična paladijevska pomožna stavba s posameznimi lokalnimi arhitekturnimi elementi, obdana s parki, ki so segali do gradu ali podeželske vile. Napredek v razvoju vinske arhitekture zasledimo v delu nekaterih arhitektov francoske neoklasicistične šole, ki so v gradnji vinskih kleti uveljavili enotno tipologijo (proizvodni prostori so bili vedno nameščeni okoli kvadratnega dvorišča nasproti bivalnega dela podeželskega dvorca).
Prvo avtonomno gospodarsko poslopje v zgodovini arhitekture, namenjeno izključno proizvodnji vina in njegovi prodaji, zasledimo šele v 19. stoletju, ki so ga v splošnem zaznamovali historični slogi. Pojavili so se tudi prvi priročniki, ki so poleg novosti, povezanih z razvojem vinske tehnologije prvič v zgodovini obravnavali tudi ustrezno funkcionalno zasnovane vinske arhitekture. Konec 19. stoletja se je tako uveljavil klasični model ureditve večnadstropne zgradbe, v kateri se je proizvodni proces začel nad zemljo in se nadaljeval v kletnih nadstropjih. Taka ureditev je namreč zagotavljala naravno klimatizirano okolje, omogočala pa je tudi hitro pretakanje vina po gumijastih ceveh, ki je izkoriščalo naravni padec med nadstropji.
V drugi polovici 19. stoletja se je težišče novosti v vinski arhitekturi iz pokrajine Bordeaux preneslo v Španijo. Leta 1862 je inženir Joseph Coogan po načrtih Gustava Eiffela zgradil prvo železobetonsko centralno zasnovano vinsko klet, ki vse do konca 20. stoletja ni imela posnemovalcev (La Real Bodegas de La Concha, Jerez de la Frontera, Andaluzija). Na prehodu iz 19. v 20. stoletje je novo kreativno poglavje v zgodovini vinske arhitekture prispevala skupina katalonskih arhitektov, Gaudijevih učencev. Najproduktivnejši član skupine, César Martinell Brunet, je med leti 1914 in 1925 projektiral več kot 40 vinskih kleti, ki so se oblikovno zgledovale po katalonskih gotskih cerkvah in so zaradi svoje monumentalnosti dobile vzdevek »vinske katedrale«.
Ponoven razcvet vinske arhitekture zasledimo šele v sedemdesetih letih 20. stoletja, ko je proizvodnjo vina zajela prava tehnološka revolucija (pojavili so se jekleni sodi, naprave za kontrolo fermentacije in umetno klimatizirani prostori), ki je povzročila nekontrolirano širitev stavbnih kompleksov, pogosto predimenzioniranih in v nesoglasju z naravno krajino. Številne vinske zadruge po celem svetu so svoja prizadevanja usmerile v marketing, zlasti v oblikovanje premišljene vizualne podobe tako svojih izdelkov kot tudi vinskih kleti. V znani vinorodni pokrajini Napa Valley v ZDA je v osemdesetih letih zraslo okoli 30 vinskih kleti, veličastnih postmodernističnih arhitekturnih celot, v katerih poleg degustacij vin prirejajo tudi razstave in koncerte. Gre za t.i. »vinski turizem«, osnovan na povezavi kulture pitja vina, umetnosti in športa. Druga veja sodobne vinske arhitekture se osredotoča na iskanje ravnotežja med tradicijo (cenjena vina še vedno zorijo v lesenih sodih) in novimi potrebami, ki jih narekuje modernizacija predelovalnega postopka. V zadnjem desetletju zasledimo celo vrsto kvalitetnih »avtorskih kleti«, katerih skupni imenovalec ni enotna tipologija, temveč prilagajanje terenu, pokrajini in stavbni zgodovini posameznega vinorodnega območja ter uporaba lokalnih materialov.
Tudi v Sloveniji je v zadnjem desetletju vedno več vinarjev, ki se zavedajo, da za prodor na svetovni trg ni dovolj zgolj kvalitetno vino, temveč je pomembna celostna podoba izdelka, ki vključuje tako lokalno zgodovinsko tradicijo kot sodobne tržne prijeme. Novim smernicam sledi tudi razvoj slovenske vinske arhitekture, vendar številni naročniki še vedno prisegajo na preverjene tradicionalne stavbne vzorce, čeprav zgodovina kaže, da se je vinska arhitektura v preteklih stoletjih prilagajala prevladujočim stavbnim slogom. Primerov sodobnega arhitekturnega oblikovanja, kot je Vinska klet Brič (Novi Brič, 2002), avtorjev Borisa Podrecce in Marka Lavrenčiča, namreč v Sloveniji ni veliko.

Vinska klet Pavlica v Dornberku

Projekt za Vinsko klet Pavlica v Dornberku, ki bo predvidoma realiziran med letoma 2007 in 2008, je po eni strani poskus združevanja bivalnih in predelovalnih prostorov v enoten kompleks, po drugi strani pa je klet primer celostnega pristopa umestitve objekta v kulturno krajino, ki išče skladnost z ožjim in širšim okoljem. Vinska klet Pavlica leži na skrajnem severnem robu naselbinskega tkiva Dornberka in ga s svojo obliko ter načinom vpetosti v strmo konfiguracijo terena tudi jasno opredeljuje. Lega stavbe in njena oblika nagovarja k nestihijskemu razraščanju naselja onkraj naravnega roba, ki ga jasno omejujejo vinogradi in sadovnjaki, obdani z rokavom reke Vipave. Pri zasnovi stavbe je bila zato primarnega pomena poglobljena analiza večdimenzionalnega prostora, ki upošteva poleg celostne ekologije (geomantije) tudi historični pogled v nastanek naselja, obstoječo grajeno strukturo, zunanjo obliko terena, ustroj odprtega prostora, njegovo ranljivost, primernost in osončenost. Objekt na ta način tvori s pripadajočo zunanjo ureditvijo čvrsto organsko strukturo.
V osnovi skoraj pravokoten objekt z zaobljeno severno in zašiljeno južno stranico je sestavljen iz dveh delov: kleti ter dveh nadstropij. Klet je deloma vkopana v strmo padajoči teren, in sicer je kamniti kletni podstavek na severni strani povezan z okoliškimi vinogradi, nivo kleti, ki je usmerjen proti vaškemu trgu, pa je pod zemljo in na ta način zagotavlja ustrezne klimatske pogoje za shranjevanje vina v lesenih sodih. Pritličje, namenjeno sprejemu gostov in degustaciji vina, se lijakasto odpira proti vaškemu središču in simbolično vabi na pokušino vina. V prvem nadstropju pa se nahajajo sobe za kratkotrajno nastanitev gostov ter lastnikovi bivalni prostori. Razporeditev prostorov se v vseh treh etažah skladno prilagaja osrednjemu energijskemu centru lokacije, ki ga objema stena, katere polkrožna oblika predstavlja osnovni kompozicijski in konstrukcijski element objekta. Na polkrožno steno je namreč pripeto tudi stopnišče, ki medsebojno povezuje vse tri etaže. Obenem omejuje polkrožna stena v kleti »najsvetejši« prostor celotnega objekta, namenjen staranju vina v hrastovih sodih, nad zgornjo etažo pa je nosilna stena perforirana in osvetljuje bivalne prostore z dnevno svetlobo. Nad bivalnim delom je objekt krit z enokapno streho, drugod je streha ravna, tako da ne zastira pogleda iz vaškega trga proti robu Trnovske planote.
Iskanje simbioze Vinske kleti Pavlica s pokrajino je naglašeno tudi z izborom materialov, kot sta avtohtoni kamen in les. Kletna etaža je obdana s kamnito oblogo, vertikalno členjeno z betonskimi pilastri, ki povzemajo ritem vrst vinskih trt v okoliških vinogradih. Oblikovanje lesenega fasadnega ovoja zgornjih dveh nadstropij pa v reinterpretirani obliki obuja že skoraj izumrlo lokalno tradicijo uporabe lesa v stavbarstvu.
V tem primeru vinske kleti, ki po »bordojskih« zgledih v svoji celoti združuje bivalne in proizvodne prostore, je bistvenega pomena intenzivno sodelovanje med arhitektom in naročnikom, saj je pri iskanju novih oblikovnih rešitev nujno potrebna dovzetnost naročnika za sodobni arhitekturni pristop. Deloma organska oblikovna zasnova je namreč neobičajna v primerjavi z ostalimi vaškimi hišami, prav tako tudi ravna streha, ki izstopa iz okoliške tradicionalne arhitekture. Po drugi strani je Vinska klet Pavlica primer izvirne sodobne arhitekture, ki spoštuje subtilne razsežnosti prostora in z uporabo lokalnih materialov išče sožitje z terenom, okoliško pokrajino, tradicijo in zgodovino.

Arhitekt Valentin Zaccaria Simonitti (1918-1989) je hišo pojmoval kot del naravne krajine in prostor, ki povzema temeljne bivalne vrednote določenega kulturnega okolja. V svojem delu je prepletal modernistične prvine in tradicionalne oblike iz bogate arhitekturne dediščine Beneške Slovenije. 

Valentin Zaccaria Simonitti se v kulturno zgodovino Benečije ni zapisal le kot avtor kvalitetnih arhitektur, ampak tudi kot intelektualec, ki se je zavzemal za poglobitev kulturnih vezi z matično deželo in za utrjevanje slovenskega jezika kot temeljnega sredstva za spoznavanje slovenske kulture. S prijateljem, profesorjem Pavlom Petričičem sta bila pobudnika organizacije Beneških kulturnih dnevov, ki jih je leta 1973 prvič organiziral Študijski center Nediža. Kulturna srečanja, ki so bila namenjena utrditvi narodnostne identitete, so leta 1992 zamrla, letos pa jih je ponovno obudil Inštitut za slovensko kulturo (v Špetru so strokovnjaki iz Italije in Slovenije med 13. in 17. novembrom predavali o slovenščini in njenem zgodovinskem razvoju).
Simonitti se je rodil leta 1918 v vasici Barnas pri Špetru v slovenski družini. Po opravljeni maturi na umetnostnem liceju v Genovi je sprva poučeval umetnostne predmete in zgodovino umetnosti na različnih srednjih in višjih šolah v Furlaniji. Leta 1958 pa je na univerzitetnem inštitutu v Benetkah diplomiral še iz arhitekture.
S prvimi arhitekturnimi projekti se je Simonitti spoprijel že pred opravljeno diplomo. Pod močnim vplivom organske arhitekture, ki sta jo v svojem delu utemeljila Frank Lloyd Wright in Alvar Aalto, je ustvaril več enodružinskih hiš v Beneški Sloveniji. Leta 1961 je postal družabnik videmskega arhitekta Marcella D'Olive, s katerim je aktivno sodeloval pri vseh pomembnejših projektih. Njegov prispevek je bil najizrazitejši pri zasnovi hotelskega kompleksa Zipser v Gradežu (Italija, 1961-1963), pri katerem je oblikoval bivalne enote in številne detajle notranje opreme, projektu pa je sledil tudi v fazi izgradnje. V videmskem ateljeju je intenzivno deloval le dve leti, vendar so ostale značilnosti D'Olivovega projektiranja, kot so preproste geometrične oblike, vidni beton na zunanjosti in značilen ritem okenskih odprtin, prepoznavni elementi v Simonittijevem nadaljnjem delu.

Multikulturnost prostora
Simonitti je deloval v Beneški Sloveniji, na stičišču dveh kultur, kjer se prepletata romansko in slovansko jezikovno območje. Že v petdesetih letih, ko je poučeval umetnostne predmete, se njegova didaktična dejavnost ni omejevala zgolj na učne ure, ampak je s svojimi učenci nadaljeval pogovore o aktualnih političnih in kulturnih temah v starem barnaškem mlinu, kjer je imel majhno študijsko sobo, zapolnjeno s knjigami in revijami. Celo življenje se je zavzemal za vzpostavitev prekinjenih odnosov med deželama, za integracijo Benečije v slovenski kulturni prostor ter za aktivno izmenjavo med slovensko, italijansko in furlansko kulturo. Multikulturnost prostora je poskušal izraziti tudi v svojih delih, v katerih je poudarjal prvine ljudskega stavbarstva, prilagojenost arhitekture človeku ter naravo kot neločljiv del človekovega bivanjskega prostora. Obenem pa je na območju Furlanije-Julijske Krajine in Nadiških dolin oblikoval arhitekturo, ki je bila vpeta v mednarodne tokove.

Enodružinske hiše
Velik del Simonittijevega opusa zavzemajo enodružinske hiše, oblikovane po Wrightovem načelu zlitosti z naravnim okoljem, ki obsega tudi človekovo delo in zgodovino posamezne skupnosti. Zrcalo razvoja arhitektove ustvarjalne misli je bila njegova lastna hiša v Špetru (Italija, 1951-1980), ki jo je pred nedavnim popolnoma uničil požar in slovensko skupnost v Benečiji osiromašil ne le za kvalitetno arhitekturo, ampak tudi pomemben spomenik lokalne dediščine. Stavba je bila namreč svojevrstna zbirka oblikovnih interpretacij različnih elementov, ki jih je sam prepoznal kot bistvene značilnosti bivalne kulture v Beneški Sloveniji. Razvejen tloris hiše, zasnovan na jasnem geometričnem načrtu, je bil prilagojen konfiguraciji terena. Zasnoval je več dekorativnih lesenih površin, ki so se navezovale na elemente tradicionalnega beneškega kozolca, zgrajenega iz zidanih stebrov in lesenih delov. V osrednjem prostoru je oblikoval veliko lončeno peč, nekdaj bistven element kmečkih izb in jo obdal z ornamentalnimi lončenimi ploščicami, ki jih je sam oblikoval. Ustvaril je izrazite simbolne podobe slovenstva (lipov list, nagelj), motive spomenikov, ki so pomembni za krajevno identiteto (Stara Gora, Landarska jama) in podobe sočasnih slovenskih arhitekturnih del, kot je Ravnikarjev načrt za ureditev Trga revolucije v Ljubljani. Vzdušje domačnosti se je nadaljevalo tudi na zunanji, delno pokriti terasi, ki je povezovala bivalne prostore s širšo okolico. V parku, obdanem z artikulirano strukturo kamnitih zidov, zgrajenih iz rečnih kamnov bližnje Nadiže, so bile najštevilčnejše breze, znani simboli slovanstva.
Med ostalimi projekti za individualne naročnike izstopa enodružinska hiša Giraldi (San Vito al Tagliamento, Italija, 1959), ki sodi v skupino njegovih zgodnjih del. Hišo je oblikoval iz dveh preprostih kubov, postavljenih na različna nivoja, da je pridobil več površine, ki se odpira v naravo. Stavbo z okolico je namreč uredil kot celoto, v kateri predstavlja vrt podaljšek notranjega bivalnega prostora, kjer se življenje odvija v poletnih mesecih. Za gradnjo je uporabil v veliki meri naravna gradiva, ki poudarjajo ekspresivno vrednost materialov. Izstopajoči stavbni deli so grajeni iz opeke, ki ustvarja preprost geometrični vzorec, vse ostale površine pa so obdelane z ometom in nadiškim kamnom.
Arhitekturno ustvarjanje Valentina Simonittija je bilo najbolj plodno v šestdesetih in sedemdesetih letih, ko je realiziral glavnino svojih projektov, večinoma stanovanjskih hiš za eno ali več družin. Pozneje je projektiranje objektov delno prepuščal sodelavcu Zorattiniju, sam pa se je ukvarjal z urbanističnim in krajinskim načrtovanjem ter z obnovo stavbne dediščine po potresu leta 1976. Med pomembnejše, neuresničene projekte se uvrščajo: načrt za razvoj turizma na Matajurju (1972), raziskava možnosti turističnega razvoja ob reki Nadiži ter ureditvi dveh krajinskih parkov, Živalskega parka v Pagnaccu (1971) in parka Belopeških jezer (1976).
Simonittijeve enodružinske hiše so oblikovane po meri človeka in poudarjajo harmonijo med naravo in grajeno strukturo, ki je temeljnega pomena za kvaliteto bivanja. Njegove arhitekture veljajo še danes za zgled, ki kaže, da so lahko izvirne interpretacije elementov ljudskega stavbarstva istočasno tudi sodobne.
      
                                                                                       Nataša Kovšca, univ.dipl.um.zgod.
                
                                                                            
Priložene fotografije:
1. Del kamnite fasade Simonittijeve hiše v Špetru. Zgrajena je bila iz rečnih kamnov in obogatena z lesenimi detajli (Foto: Luca Laureati)
2. Pogled na južni del arhitektove hiše s teraso, ki je bila prilagojena notranjim prostorom (Foto: Riccardo Toffoletti)
3. V vrtu hiše Giraldi je Simonitti oblikoval večjo vodno površino, ki odseva svetlobo tudi v dnevni prostor (Foto: Riccardo Toffoletti)
4. Dinamično oblikovana fasada hotela Zipser v Gradežu je obložena z betonskimi sončnimi zasloni

Ob 60. obletnici smrti Antona Laščaka (1856-1946), arhitekta, inženirja, fotografa, pesnika in glasbenika so v Pokrajinskem muzeju v Gorici pripravili razstavo fotografij in risb njegovih arhitekturnih del, ki jih hrani Muzej fotografije Alinari iz Rima. Trije fotografski albumi večinoma še neobjavljenih fotografij predstavljajo trenutno največjo zbirko dokumentarnega gradiva iz avtorjeve izjemno bogate stavbne zapuščine, ki obsega dela na Bližnjem orientu, v Italiji in v Sloveniji (nekaj fotografskih posnetkov hrani le še rimska Akademija Sv. Luke).
Anton Laščak je v maloštevilnih člankih, ki so bili objavljeni pri nas, najpogosteje označen kot prezrti arhitekt. Ko se podrobneje seznanimo z njegovim življenjem, izvemo, da si je pridevnik »prezrti« prislužil zgolj zaradi svojega svetovnonazorskega prepričanja. Rodil se je namreč v furlanskem okolju, a je bil kljub slovenskemu poreklu staršev zagrizen pristaš iredentizma. Že med študijem na dunajski Politehniki se je označil za italofila in glasno izražal svoje protiavstrijske težnje. To je bil brez dvoma tudi eden izmed razlogov za Laščakovo migracijo v Egipt, kjer se je v obnovi Aleksandrije, ki je bila v angleških bombnih napadih leta 1882 močno poškodovana, v nekaj letih uveljavil kot eden najplodnejših mladih arhitektov. Odtlej je bilo njegovo življenje razpeto med Gorico, Aleksandrijo, Kairom in Rimom.
160 v Gorici razstavljenih risb in fotografij, ki jih je Laščak sam dokumentiral in opremil s podnapisi, nam predstavi njegova najpomembnejša dela za egiptovsko aristokracijo. Mednje sodijo galerija Menasce (1884-86) in glavna železniška postaja Ramleh (1883) v Aleksandriji ter palača Suares (1897) in sedež narodne banke Misr (1922-27) v Kairu. Laščak se je z osebnim arhitekturnim stilom, osnovanem na spajanju krajevne islamske tradicije in italijanske verzije secesijskega sloga (liberty) kmalu zelo priljubil članom kraljeve družine. Zavedal se je namreč, kako pomembno vlogo je imel egipčanski arhitekturni slog, s katerim so se ljudje lahko identificirali, pri oblikovanju nacionalne identitete. Premožnost njegovih naročnikov mu je omogočala, da je za opremo notranjščin palač uporabljal rafinirane dekoracije, ki so jih izdelovali najuglednejši pariški obrtniki, pohištvo pa mu je preskrbovala znana milanska tovarna Bugatti. S svojo neutrudno aktivnostjo in številnimi objavami v italijanskih in avstrijskih revijah si je leta 1907 prislužil naziv vodilnega arhitekta kraljevih palač in častno ime beg (gospod). 
Poleg Laščakovih egiptovskih del zasledimo na razstavljenih fotografijah tudi dva goriška projekta: zavrnjen urbanistični načrt rekonstrukcije v prvi svetovni vojni porušene Gorice in fotografijo arhitektove vile na Rafutu (1912-14, obnovljena 1928-29). Romantična vila s stolpom v obliki minareta in bogatim okrasom, vzetim iz islamske arhitekturne dediščine je edini primer neoislamskega sloga v Sloveniji in obenem eden najlepših primerov v širšem evropskem prostoru. Ali je želel Laščak v vili, obdani s parkom, ki ga krasijo pri nas redke eksotične rastline, preživeti preostanek svojega življenja, ne bomo nikoli izvedeli. Znano je le, da v njenih prostorih ni živel, saj so ga pomembna naročila ponovno vodila v Kairo.
Čeprav v Laščakovem opusu zasledimo tudi sledove modernih evropskih arhitekturnih tokov, se njegovo delo ni nikdar izvilo iz okvirov zgodovinskega eklekticizma. Prav zato so zanimanje za preučevanje arhitektove zapuščine spodbudile šele študije na področju orientalizma v osemdesetih letih 20. stoletja, seveda samo tistih arhitektur, ki vključujejo islamske gradbene elemente in dekorativne oblike. Goriška razstava, ki bo na ogled do 4. februarja, je prvi poskus obsežnejše predstavitve Laščakovega dela, vendar še zdaleč ne predstavlja celotnega dokumentarnega gradiva, ki je razpršeno v številnih javnih in zasebnih, redko dostopnih arhivih. Razstava je le osnova za nadaljnje raziskovanje arhitektove zapuščine in nenazadnje tudi opozorilo, da se v naši bližnji okolici nahaja edinstven kulturni spomenik, zapuščena vila na Rafutu, ki bi ji morali v prihodnje prav gotovo posvetiti več pozornosti.

Nataša Kovšca

Fotografiji:
Vila na Rafutu (1912-14, 1928-29)
Banka Misr (1922-27)

Bivalni prostor kot ekološka, gospodarna, udobna in estetska celota

Medtem ko se v najzahodnejši avstrijski pokrajini Predarlberško ponašajo z deset in več let dolgo tradicijo gradnje objektov v pasivnem standardu, si energijsko varčna pasivna gradnja šele utira pot v Slovenijo. Skupina pasivnih hiš na Dolnjem Visokem je zasnovana v novem standardu pozidave primestnih območij.

Avstrijski vzor
        Predarlberško sodi med arhitekturno najzanimivejše avstrijske regije, kjer se tradicionalna lesena gradnja prenaša v najsodobnejšo arhitekturo, ki postavlja nova merila ne le v Avstriji, temveč tudi drugod po Evropi. Tamkajšnji arhitekt Walter Unterreiner, eden izmed pionirjev energetsko in ekološko naprednega načina gradnje, je že leta 1999 zasnoval prvo pasivno naselje v kraju Batschuns, kjer živi tudi sam. Stanovanjska zazidava petih bioklimatsko zasnovanih enodružinskih hiš v obliki preprostih kubov, je bila takoj ob izgradnji uvrščena v zbirko najbolj inventivnih projektov Tehničnega muzeja na Dunaju. 
        Gradnja pasivnih hiš je danes na Predarlberškem že povsem uveljavljena, saj je edina avstrijska pokrajina, v kateri so že sprejeli zakon, da morajo biti zgrajene v pasivnem standardu tudi javne stavbe. Projektiranje pasivnih hiš enostavnih oblik, ki so orientirane idealno, na jug, arhitektom pravzaprav ne predstavlja več nobenega izziva. Unterreiner v zadnjih letih načrtuje arhitekturno razgibane stavbe, takšne, ki niso nujno bioklimatsko zasnovane, ampak so v ekstremnih primerih orientirane celo na sever. Med najpomembnejšimi nalogami predarlberških arhitektov pa je nedvomno tudi prenova starejših, energijsko potratnih javnih in stanovanjskih objektov, ki je izjemno zahtevna in predstavlja velik finančni zalogaj.

Zakaj lesena masivna gradnja?
        Walter Unterreiner priporoča za gradnjo in izolacijo pasivnih stavb naravne materiale, posebej  les lokalnega izvora, ki ga uporablja ne le za zunanje obloge svojih arhitektur, ampak tudi za nosilne konstrukcije. Prefabricirani leseni elementi so namreč že tako izpopolnjeni, da je možno osnovno ogrodje pasivne hiše postaviti v pičlih dveh dneh. Veliko povpraševanje po polizdelkih iz masivnega lesa pa je v zadnjih letih povzročilo tudi razcvet lesno-predelovalne industrije v pokrajini, ki nudi številna nova delovna mesta.
        Nosilne konstrukcije, narejene iz križno lepljenih lesenih masivnih plošč, so v zadnjih letih povzročile pravi preporod v gradbenem, arhitekturnem, ekološkem in ekonomskem smislu, saj imajo boljše mehanske lastnosti kot enosmerno lepljeni leseni elementi ali prefabrikati iz masivnega lesa. Za njihovo izdelavo je najprimernejši les iglavcev, posušen do primerne vlažnosti, ki ponuja učinkovito naravno zaščito lesa pred škodljivci, kot so glive, insekti in plesni. Natančna izvedba stikov med stenami in ploščami zagotavlja odlično odpornost konstrukcije pred močnimi vetrovi in potresi. Lepljene lesene plošče pa imajo tudi bistveno višjo požarno odpornost, ki lahko celo presega ognjevarnost jeklenih in armiranobetonskih elementov.
        Za izolacijo lesenih konstrukcij se običajno uporabljajo tudi naravni toplotni izolativni materiali, ki omogočajo, da so lahko obodne stene tanjše kot pri klasično zidanih (opečnih, betonskih) pasivnih stavbah, izoliranih z umetnimi materiali, cenejše pa je tudi reševanje toplotnih mostov.

Preplet starega in novega
        Iz prefabriciranih lesenih masivnih plošč bodo zgrajene tudi pasivne hiše v prvi zeleni soseski na Primorskem, ki bo zrasla kot dopolnitev zaselka Dolnje Visoko v spodnji Vipavski dolini. Ob tem je potrebno pripomniti, da Slovenci v nasprotju s severnimi sosedi ne nadaljujemo bogate tradicije lesene gradnje. Tehnološko dovršene lesene polizdelke za gradnjo pasivnih hiš kupujemo v Avstriji, kamor prodajamo lesno surovino.
Avtorji projekta na Dolnjem Visokem, arhitekti in krajinski arhitekti iz birojev Kreadom in Aleja inženiring, so v sodelovanju s slovenskimi strokovnjaki za gradnjo lesenih konstrukcij in projektiranje pasivnih hiš zasnovali zaselek v novem standardu energijsko varčne gradnje, ki vključuje tudi skupne javne površine, značilne za sodobne pozidave primestnih območij. Povezovalni element med obstoječimi hišami in novo grajeno strukturo, sestavljeno iz dveh nizov sodobno zasnovanih pasivnih hiš, bo javni trg, opremljen z urbano opremo in vodnim elementom, ki bo oblikoval družabno vaško središče. Ob trgu bodo razvrščeni trije stanovanjski objekti, združeni v kompaktno stavbno aglomeracijo, oblikovano po vzoru prepoznavne primorske strnjene gradnje (kot denimo bližnji Osek), ki bo vključevala razgledni stolp, namenjen interni komunikaciji med posameznimi stanovanjskimi enotami in obiskovalcem bližnje sprehajalne poti od Lijaka do Sekulaka.
Spodnji niz novega zaselka bo vključeval šest prosto stoječih enodružinskih hiš z dvorišči, terasami in vrtovi, ki se razlikujejo po velikosti, detajlih stavbnega pohištva, orientaciji in zamikih. Zunanjost spodnje, rahlo vkopane etaže bo obložena z lokalnim kamnom, medtem ko bo zunanjščina zgornjega nadstropja obdana z leseno fasadno oblogo. V obeh nadstropjih so predvidene velike panoramske steklene površine (s trislojno zasteklitvijo), ki bodo omogočale neposreden dostop na zgornjo bivalno teraso in naravni vrt v spodnji etaži.
       
Energijska zasnova
        Hiše zaselka Visoko bodo združevale najnovejša dognanja s področja uporabe obnovljivih virov energije. Avtorji projekta zatrjujejo, da bo poraba energije kar osemdeset odstotkov manjša kot v klasično grajenih hišah in da bodo uporabniki neodvisni od gibanja cen energije. Debel sloj naravne izolacije bo omogočal, da bo temperatura v notranjih prostorih konstantna. Prezračevalni sistem z vračanjem toplote odpadnega zraka, ki je osnova vsake pasivne stavbe, bo skrbel, da bo zrak vedno svež.  Naravni gradbeni materiali, ki imajo sposobnost samodejnega uravnavanja zračne vlage v prostoru, pa bodo zagotavljali zdravo mikroklimo in s tem visoko kvaliteto bivanja.
        Vse hiše bodo imele zeleno streho, ki je odličen toplotni izolator, ščiti hidroizolacijo pred UV sevanjem, mehanskimi poškodbami in vremenskimi neprilikami ter podaljšuje življenjsko dobo strehe. Med najsodobnejšimi ekološkimi rešitvami je potrebno omeniti še izpopolnjen sistem za zbiranje in uporabo deževnice, s katero bodo stanovalci lahko nadomestili kar polovico potreb po vodi v gospodinjstvu, in skupno biološko čistilno napravo, na katero se bodo lahko priključile tudi obstoječe hiše.

Nataša Kovšca, univ.dipl.um.zgod.

Z intenzivno urbanizacijo je naravna krajina izginila ne le iz mestnih jeder, ampak tudi z njihovega obrobja. Ozelenjene strehe vračajo naravi površine, ki so jih zasedle betonske zgradbe, oživljajo sivino urbanih središč in pripomorejo k večji kakovosti človekovega bivanja v mestih.
Nova dimenzija urejanja prostora
Zelene strehe predstavljajo velik potencial za trajnostno načrtovanje mest, saj lahko nadomestijo dobršen del naravne krajine v gosto naseljenih urbanih območjih in postanejo sestavni del zelenega sistema v mestih. Ker imajo številne prednosti v primerjavi s klasičnimi strehami, so v nekaterih državah celo zakonsko predpisane.
S travo poraščene strehe so poznali že Vikingi in so se do danes ohranile v tradicionalni skandinavski arhitekturi. Razvoj moderno oblikovanih zelenih streh pa se je v šestdesetih letih 20. stoletja razmahnil v Nemčiji, kjer je danes ozelenjenih že več kot deset odstotkov strešnih površin, ne samo stanovanjskih in javnih stavb, ampak tudi industrijskih objektov, garažnih hiš in nakupovalnih središč. Veliko izkušenj z gradnjo zelenih streh imajo tudi v Severni Ameriki in na Japonskem, v zadnjih letih pa postajajo vedno bolj priljubljene tudi v Sloveniji.
Prednosti
Gradbeni strokovnjaki zatrjujejo, da je življenjska doba zelenih streh tudi do dvakrat daljša od klasičnih in da nimajo negativnih plati. Voda, ki se akumulira v humusu, namreč zmanjša temperaturna nihanja in prekomerno segrevanje objektov v poletnih mesecih ter ščiti streho pred različnimi mehanskimi poškodbami. Zelene strehe v veliki meri zadržujejo vodo tudi ob močnem deževju in s tem zmanjšajo obremenitev mestnega kanalizacijskega omrežja. Strešna vegetacija je nadalje odličen toplotni in zvočni izolator ter zagotavlja dodatno zaščito pred ultravijoličnimi žarki, točo, vetrom in požarom. V onesnaženem mestnem okolju veljajo zelene strehe za »naravne čistilne naprave«, saj rastline vežejo nase prašne delce, strupe in druge okolju neprijazne snovi iz zraka. Ozelenjene strehe pa ne izboljšujejo le človekovega bivalnega in delovnega okolja, ampak so zelo pomembne tudi za številne žuželke, ki sodijo med ogrožene živalske vrste v urbanih središčih.
Konstrukcija
Predpogoj za izdelavo ravne ali enokapne zelene strehe je dovolj močna nosilna konstrukcija, izolirana z dvema slojema hidroizolacije, od katerih je vsaj zgornji sloj odporen tudi proti vdoru korenin. Večino materiala za izdelavo rastnega substrata pridobijo iz recikliranih odpadnih strešnikov in drugih opečnih izdelkov. Glede na debelino rastnega substrata ločimo tri vrste ozelenitve: ekstenzivno, za katero zadostuje tanka plast substrata in je primerna za nižje rastline (homuljice in make), polintenzivno travnato in intenzivno ozelenitev, ki je pravzaprav park na strehi, saj si lahko poleg trave omislimo tudi grmovnice in drevesa. Na zeleni strehi namreč lahko posadimo skoraj vse rastline, razen tistih z agresivnimi koreninami, kot jih imata figa in bambus, ki lahko predrejo hidroizolacijo. Ekstenzivne ozelenitve, ki ustvarja videz zelene preproge, ni potrebno posebej vzdrževati, medtem ko potrebujeta polintenzivna in intenzivna ozelenitev stalno oskrbo, podobno kot klasični vrt.
Preplet narave in tehnologije
Novemu razvojnemu trendu v arhitekturi sledijo tudi številni mednarodno priznani ustvarjalci. Eden takih je italijanski arhitekt Renzo Piano, ki prepričljivo združuje arhitekturo, naravo in visoko tehnologijo v popolno sintezo. Z gradnjo ekološke arhitekture ima dolgoletne izkušnje, saj je že leta 1997 v švicarskem Riehenu postavil »zeleni« Muzej fundacije Beyeler, pred tremi leti pa so v Bernu v Švici odprli osrednji muzej slikarja Paula Kleeja (Center Paul Klee) z valovito ozelenjeno streho.
Stavba kalifornijske akademije znanosti v San Franciscu (ZDA, 2008), ki so jo prenovili po Pianovih načrtih, je ravno tako trajnostno zasnovana stavba, saj ustreza najvišjim zahtevam energijske učinkovitosti in varovanja okolja. Opremljena je z najsodobnejšimi napravami za izkoriščanje solarne energije ter ima naravno svetlobo in prezračevanje. Muzej pa ni ekološki samo s stališča porabe energije, ampak tudi energije, ki so jo porabili za proizvodnjo materialov. Del stavbe so namreč obnovili z recikliranimi materiali, ki so ostali pri rušenju prejšnjega objekta. Pesek, ki so ga izkopali pri poglobitvi stavbe, so uporabili za obnovo morskih sipin v San Franciscu. Jeklo so skoraj v celoti pridobili iz recikliranih virov, stavbni les iz obnovljivih gozdnih nasadov, izolacijske materiale pa iz recikliranega džinsa.
Najstarejša znanstvena inštitucija na zahodni ameriški obali je tudi ena najsodobneje zasnovanih tovrstnih ustanov na svetu. Arhitekt namreč posameznih oddelkov, akvarija, prirodoslovnega muzeja in zvezdarne, ni ločil, pač pa je zbirke združil, tako da se tematsko prepletajo. Poleg tega eksponati niso več zaprti v steklenih vitrinah, ampak so razporejeni na različnih habitatih po vsej stavbi, tako kot v naravi. Na ozelenjeni strehi, ki spominja na gričevnato pokrajino, pa je Renzo Piano zasnoval botanični vrt. Naročnik je zahteval prostore brez klimatskih naprav in zelena streha, na kateri uspeva kar devet vrst avtohtonih rastlin, je odličen toplotni izolator.
Stimulativno študijsko okolje
Pianova akademija znanosti v San Franciscu je vzor trajnostno zasnovane arhitekture, medtem ko je Univerza za umetnost, oblikovanje in nove medije v Singapuru (2008) primer nekonvencionalno oblikovane javne stavbe z zeleno streho. Novo univerzitetno poslopje stoji na območju večjega parka, ki naj bi ostal po urbanističnem načrtu nedotaknjen. Arhitekti iz biroja CGP Corporation so upoštevali urbanistične zahteve in ustvarili stavbni kompleks, ki je zlit z naravnim okoljem. Polkrožno oblikovana stavbna krila se ob svojem izteku dotikajo zemlje in se skoraj neopazno prelijejo v pokrajino, kot bi bila njen del. Stavba sledi smernicam transparentne arhitekture, ki briše meje med notranjim in zunanjim prostorom ter zmanjšuje občutek zaprtosti stavbe. Tudi notranjost univerze je zasnovana na dinamičnem prepletanju predavalnic, ateljejev in širokih hodnikov, ki se vzpenjajo proti ozelenjeni strehi, nekakšni kroni celotne stavbe, kamor vodijo tudi sprehajalne poti z osrednjega dvorišča.
Univerzitetna stavba je v celoti obdana z visokotehnološko stekleno fasado, ki reducira sončno toploto in svetlobne žarke, vendar prepušča v notranjost dovolj razpršene svetlobe. Notranji prostori so tako tudi vizualno neposredno povezani z okoliško naravo.

                                                                                             Nataša Kovšca, univ.dipl.um.zgod.
Priložene fotografije:
1. S travo poraščene dvokapne strehe na Farskih otokih nadaljujejo starodavno vikinško gradbeno tradicijo
2. Avstrijski umetnik Friedensreich Hundertwasser je v svojo revolucionarno organsko arhitekturo vključeval tudi naravne elemente. Strehe hotelskega kompleksa Bad Blumau (Avstrija, 1993) so prekrite z zemljo, travo in drevesi
3. Akademija znanosti v San Franciscu je najsodobnejša tovrstna inštitucija na svetu
4. V ozelenjeno streho je Renzo Piano vgradil okrogla okna, ki dajejo vtis nezemeljske pokrajine
5. Elipsasto oblikovana stavba univerze v Singapuru poudarjajo krožno gibanje: iz notranjosti na ozelenjeno streho in s strehe na centralno dvorišče

Zasnova zaselka Strane na Planini pri Ajdovščini ohranja integralno podobo Vipavskih brd in v sodobnem arhitekturnem jeziku nagrajuje bogato kulturno in umetniško zapuščino kraja. Idejna rešitev nove poselitvene strukture se odlikuje po izkoriščanju naravnih danosti, domišljenem razmerju med grajeno strukturo in odprtim prostorom, bioklimatski zasnovi, programski raznolikosti in poudarjenem sociološkem vidiku zaselka.

Strnjena pozidava
Zaselek Strane je primer ekološko ozaveščenega arhitekturnega projekta, ki temelji na spoznanju, da je uravnotežen trajnostni razvoj najboljše varovanje prostora. Avtorji projekta, arhitekt Adrijan Cingerle, krajinski arhitekt Sašo Draksler in geomant Robi Lavin, so oblikovali arhitekturno celoto, ki spoštuje naravne danosti in izhaja iz arhitektonske in urbanistične tradicije Vipavske doline in Krasa. Ena najpomembnejših značilnosti lokalnega graditeljstva je strnjena gradnja, ki po vzoru bližnjih naselij  (Vipavski Križ, Goče, Šmarje) in zaselkov na Planini (Marci, Štrancarji, staro jedro Britiha) urbanizira naravno okolje v najmanjšem možnem obsegu. Takšna oblika pozidave predstavlja pravo nasprotje razpršeni gradnji, ki se povsod na Slovenskem (nedvomno zaradi pomanjkanja občinskih urbanistov in današnje urbanistične zakonodaje, ki se oklepa preživelih vzorcev) še vedno širi nenadzorovano ter uničuje naravno in kulturno krajino. Zasebne hiše, obdane z zelenjavnimi vrtovi, ki po tipologiji izhajajo iz predmestne vile, zavzemajo velike površine naravnega okolja in pogosto ne kažejo nobenih krajevnih značilnosti. Še več, številne enodružinske tipske hiše, ki so bile na slovenskem podeželju zgrajene v zadnjih štirih desetletjih, so predimenzionirane, nekvalitetne, brez arhitekturne vrednosti in nikakor ne prispevajo k oblikovanju identitete posameznega območja. Posebej moteča pa je njihova umestitev v prostor, ki ne kaže nobenega odnosa do krajine in sosednjih objektov.
Strnjena struktura zaselka Strane v tem pogledu popravlja napake stihijske gradnje, ki je ponekod povsem spremenila avtohtono podobo Vipavske doline. Nova naselbinska forma se obenem prilagaja naravnim danostim, obliki in kakovosti zemljišča ter klimatskim pogojem, zlasti močni burji, ki je značilna za celotno območje. Avtorji so pri iskanju celostne zasnove opravili tudi geomantično analizo, ki služi za določanje najustreznejše tlorisne dispozicije naselbine, načina pozidave in orientacije hiš v naravnem okolju.

Interpretacija kraško-vipavske hiše
Ruralna hiša v današnji kraško-primorski regiji je bila v 18. in 19. stoletju kakovostno bivališče s smotrno porazdelitvijo prostorov in ambiciozno oblikovano zunanjostjo, ki je temeljila na harmonični razporeditvi stavbnih členov. Domačije so bile v gručastih naseljih postavljene tesno druga ob drugo in so ustvarjale nize vaških ulic, imenovane gase. Temeljni gradbeni material je bil lokalni kamen (na širšem območju prevladuje flišni peščenjak), ki so ga le najpremožnejši lastniki zaščitili pred propadanjem z belim apnenim premazom. Prepoznavna značilnost hiš so bila zunanja stopnišča in leseni hodniki v nadstropjih – ganki.
Zaselek Strane leži na mejnem pobočju med Vipavsko dolino in planotastim Krasom. Urbanistična zasnova zaselka, ki se s terasasto obliko pozidave prilagaja topografiji terena, temelji na združevanju manjših grajenih enot (petnajstih večstanovanjskih hiš in javnega objekta) z različno identiteto in stavbno tipologijo v zaključeno celoto. Vsi objekti bodo delno vkopani v rahlo nagnjeno zemljišče in zgrajeni iz naravnih materialov, avtohtonega lesa in kamna, ki ga bodo izkopali na lokaciji. Med večstanovanjskimi hišami, v katerih bodo stanovanja prilagojena spremenjenim bivanjskim potrebam 21. stoletja, zasledimo štiri različne tipe, ki izhajajo iz tradicionalne kraške in vipavske hiše. V prvem sklopu so združene vrstne hiše z dvorišči in vrtovi, med katerimi izstopata hiši z ravnima, ozelenjenima strehama. Večstanovanjske hiše drugega niza bodo imele notranji predprostor – tradicionalni borjač in bodo združene okoli vaških gas. Stanovanjski objekti tretjega tipa, ki bodo najbolj izpostavljeni burji, bodo pred močnim vetrom zaščiteni s kamnitim obodom, v katerega bo vstavljena lesena medetažna stavbna konstrukcija z lesenim ostrešjem. Posebnost hiš bodo sodobno interpretirani leseni ganki in izpahnjene jedilnice, ki bodo neposredno povezane z zunanjim vrtom. Dvostanovanjske hiše zadnjega sklopa, ki bodo imele fasado in streho v celoti obloženo s kamnito oblogo, pa bodo povsem integrirane v naravno okolje.
Idejna zasnova nove aglomeracije ustreza vsem zahtevam sodobno oblikovanega zaselka, saj ni zgolj spalno naselje, ampak vključuje v grajeno strukturo tudi odprti prostor in javne programe. V centralnem objektu z ozelenjeno streho so avtorji predvideli hotelske sobe, prostore za sprostitev, restavracijo z izborom regionalnih jedi in tri večnamenske dvorane (primerne za izvedbo kulturnih dogodkov, izobraževalnih seminarjev, poslovnih srečanj,  itd.). Na ozelenjeni strehi bo urejen park s sprehajalno potjo in razglediščem, ki bo povezan s premišljenim sistemom ostalih zelenih in tlakovanih površin: pešpoti, otroških igrišč ter vaških trgov s klopmi in vodnimi motivi (kraški kal, vodnjak), ki bodo lahko gostili različne prireditve na prostem.

Bioklimatska zasnova
Strane bodo prvi slovenski primer okolju prijaznega zaselka, ki bo združeval nizko energijske in pasivne hiše. Zasnova zaselka bo obenem prilagojena makro in mikroklimatskim pogojem ter bo upoštevala principe bioklimatske arhitekture. Objekti bodo ustvarjali protivetrni zaslon, kar pomeni, da bodo imele hiše na severni (vetrni) strani majhne in maloštevilne okenske odprtine ter se bodo z velikimi steklenimi površinami odpirale proti jugu in zahodu. K racionalni rabi energije bodo pripomogle tudi naprave za zbiranje in ponovno uporabo deževnice, skupna čistilna naprava in ogrevanje na leseno bio maso.

Nove možnosti za razvoj podeželja
Pri načrtovanju naselja, ki ima izjemno ambientalno kakovost, ni bila pomembna samo povezava zaprtega in odprtega prostora v neločljivo celoto, pač pa tudi njegova vpetost v socialno in gospodarsko strukturo širšega območja. Na osrednjem vaškem trgu so avtorji zasnovali prostor za »ekološko« tržnico, prodajalne z izdelki lokalne obrti in vinoteko, ki se naslanja na več kot dvatisočletno vinogradniško tradicijo (prve vinograde so v Vipavskih brdih zasadili že Rimljani). Nosilci posameznih dejavnosti pa naj bi bili domačini, saj so se alternativne oblike bivanja, ki združujejo privatno življenje, delo in prosti čas, v tujini izkazale kot zelo uspešne.
Projektiranje zaselka Strane je bilo za avtorje zagotovo velik izziv, kajti v Sloveniji še nimamo vzorčnega primera podeželske naselbine, ki bi izhajala iz bivanjske tradicije določene pokrajine in bi istočasno ustrezala sodobnim arhitekturnim trendom. Inovativna arhitekturna celota, osnovana na avtohtonem poselitvenem vzorcu, predstavlja precedenčni primer aglomeracije, ki ustreza vsem načelom energetsko varčne gradnje. Najpomembnejši odliki zaselka z visoko bivalno kvaliteto pa sta nedvomno promocija vipavske stavbne dediščine in vključevanje različnih javnih programov v »vaško« jedro, ki bodo ponujali nova delovna mesta in nove možnosti za razvoj podeželja zgornje Vipavske doline.

Nataša Kovšca, univ.dipl.um.zgod., v sodelovanju s snovalci predloga za OPPN

Nežgana opeka, zdrav in okolju prijazen naravni material, ki se za gradnjo bivališč uporablja že več kot deset tisoč let, je ponovno v središču zanimanja sodobnega arhitekturnega načrtovanja. Izvirno oblikovanih ilovnatih stavb ne zasledimo samo v toplih in sušnih predelih sveta, ampak tudi v hladnejših, industrijsko razvitih območjih Evrope in Severne Amerike.
Iz zgodovine
Da je nežgana ilovica starodaven gradbeni material, dokazujejo številne preprosto oblikovane ilovnate hiše in sakralne stavbe, ki so se ohranile v neolitskih naseljih. Najstarejša bivališča v palestinskem Jerihu, zgrajena iz glinenih zidakov so datirana v deseto tisočletje pr.n.št.
V obdobju evropskega srednjega veka je ilovica najpogosteje služila za protipožarno zaščito slamnatih streh in kot polnilo sten, ki so imele leseno ogrodje. Največ zaslug za razvoj moderne ilovnate gradnje v Evropi pa je imel francoski arhitekt François Cointeraux, ki je v svoji knjigi Šola podeželske arhitekture (1790) opisal dve najpogostejši gradbeni tehniki: zidavo z zidaki iz nežgane ilovice in butano gradnjo, pri kateri se mokro ilovico tlači med dva lesena opaža. Cointeraux je v tehniki gradnje z butano ilovico, ki naj bi se po tradiciji ohranila iz rimskih časov, zgradil številne mestne in podeželske hiše za različne družbene sloje. Njegove ohranjene, večnadstropne stanovanjske hiše so še vedno primerne za bivanje.
V 19. stoletju se je butana gradnja razširila tudi v Slovenijo. Uveljavila se je zlasti v Prekmurju in na Ptujskem polju, kjer so prebivalci po drugi svetovni vojni zgradili cele vasi, vendar je gradnja z ilovico v sedemdesetih letih 20. stoletja popolnoma zamrla. S slamo krite ilovnate hiše so danes redki zgodovinski, arhitekturni in etnološki spomeniki.
Gradbeni material nerazvitega dela sveta
Ilovica je poceni gradivo, ki je v velikih količinah dostopno najširšemu krogu ljudi na vseh kontinentih. V državah v razvoju, kjer je iz ilovice zgrajena več kot polovica vseh stavb, tovrstno gradnjo resda pogosto narekuje pomanjkanje finančnih sredstev, vendar cenovna dostopnost ni najpogostejši razlog za izbor tradicionalnega gradiva. Ilovico bi marsikje lahko nadomestili s cenejšimi montažnimi hišami, a znano je, da so ilovnate stavbe najprimernejše oblikovne rešitve v puščavskih predelih, kjer se ljudje ne poslužujejo klimatskih naprav, ampak si prijazno bivalno okolje ustvarjajo z razpoložljivimi lokalnimi gradivi. Strnjena mesta v puščavskih predelih so grajena kot labirint, ki lomi močne vetrove in prebivalcem v urbanih naseljih zagotavlja dovolj sence (arabska beseda »soseda« pomeni dva človeka, ki si delita isto steno, slednja namreč nudi senco zjutraj enemu, popoldan pa drugemu sosedu). Na različnih koncih sveta se gradnja z ilovico navezuje na idejo o arhitekturi, ki naj bi bila v harmoniji s trajnimi silami narave. Tradicionalna ilovnata gradnja v Iranu pooseblja vrnitev k zemeljskim silam, v Taosu (Nova Mehika, ZDA) pa je ilovica simbol »duha«, ki se dviga iz zemlje.
Zakaj ilovica?
Nežgana opeka je postala v zadnjem desetletju zelo cenjen gradbeni material tudi v razvitih deželah, čeprav ima tri pomanjkljivosti. Ilovica ni vodoodporna, pri sušenju se krči in ni normirano gradivo, kar pomeni, da njene lastnosti variirajo glede na mesto izkopa. Vendar lahko lastnosti materiala spreminjamo z dodajanjem različnih primesi, ustrezna površinska zaščita pa glinenim stenam zagotovi odpornost proti vodi in zmrzovanju.
V deželah z večtisočletno tradicijo ilovnate gradnje se slabim lastnostim materiala spretno izogibajo in izrabljajo njegove prednosti. Ilovica je namreč odličen zvočni in toplotni izolator, ki tudi shranjuje toploto, zato je najprimernejša za gradnjo v območjih z velikimi temperaturnimi nihanji. Njena dolgotrajna uporaba v suhem okolju dokazuje, da je trajno, negorljivo, zdravstveno neoporečno gradivo, ki odlično uravnava vlago v notranjih prostorih in človeka varuje pred visokofrekvenčnim sevanjem. Ker je lokalna gradbena surovina in je ni potrebno žgati, zagotavlja velik prihranek energije in transportnih stroškov. In navsezadnje, nežgana ilovica je neuničljiv material, ki ga lahko neštetokrat ponovno uporabimo ali vrnemo naravi.
Gradnja z ilovico seveda zahteva dobro poznavanje njenih lastnosti in gradbenih tehnik. Danes lahko izbiramo med gradnjo s stisnjeno ilovico, ki je najbolj razširjena v Afriki in Aziji, ter različnimi kvalitetami industrijsko izdelane »zelene opeke«. Posebej pogosto se pri novogradnjah in pri obnovi starih, vlažnih stavb uporablja ilovnati omet, ki z regulacijo vlage v zaprtih prostorih ustvarja prijetno mikroklimo. Rezultati raziskav so pokazali, da nežgana ilovica absorbira 30-krat več vlage kot opeka, kar zagotavlja v bivalnih prostorih nespremenljivo vlago v vseh letnih časih. Ilovnati omet je zaradi svoje sposobnosti shranjevanja toplote zelo primeren tudi za gradnjo pasivnih hiš, saj prispeva velik delež k prihranku energije.
Sodobne ilovnate zgradbe
Ker je ilovica v preteklosti veljala za gradivo »revežev«, je v drugi polovici 20. stoletja povsem izginila s seznama gradbenih materialov. Laboratorijske raziskave zadnjih dveh desetletij pa potrjujejo, da zagotavlja bolj zdravo bivalno okolje kot tehnološko izpopolnjena gradiva (npr. beton). Prijetno ozračje v notranjih prostorih je nedvomno glavni razlog, da se tradicionalnih gradbenih tehnik poslužujejo tudi številni sodobni arhitekti v razvitih deželah. Med ilovnatimi novogradnjami najpogosteje zasledimo enodružinske hiše ter javne in sakralne stavbe. V hladnejših predelih so zunanje ilovnate stene vselej ustrezno zaščitene, prekrite s plastjo toplotne izolacije in premazane z vodoodpornimi premazi ali fasadami. Notranji prostori ilovnatih stavb pa razkrivajo najrazličnejše gradbene tehnike in aplikacije.
Med zgledne primere inventivnega arhitekturnega oblikovanja s starodavnim gradbenim materialom sodi Kapela sprave v Berlinu. Ovalna kapela, ki stoji na nekdanji meji med vzhodnim in zahodnim Berlinom, na mestu prejšnje neogotske cerkve, je sestavljena iz dveh slojev. Zunanji obod je lesen, notranja stena kapele, v kateri stoji oltar, pa je zgrajena iz stisnjene ilovice, ki so ji primešali zdrobljeno opeko prejšnje stavbe. Fragmenti zidov stare cerkve so ilovnato steno utrdili, obenem pa so se v novi strukturi ohranili tudi v simboličnem pomenu. Kapela sprave je oblikovno preprosta, skoraj asketska arhitektura, ki ne vzbuja pozornosti s svojim mogočnim videzom tako kot njena neogotska predhodnica. Pritegne nas le s svojim dostojanstvom in naravno lepoto, saj je v celoti zgrajena iz naravnih in ekoloških materialov.
Nekaj osamljenih primerov gradenj enodružinskih hiš iz stisnjene ilovice naštejemo v zadnjem času tudi v Sloveniji. Glineni omet v notranjih prostorih pa postaja v kombinaciji z drugimi zdravimi gradivi, zlasti lesom, zelo iskan material.

                                                                                           Nataša Kovšca, univ.dipl.um.zgod.

Podnapisi za priložene fotografije:
1. Kapelo sprave (Berlin, 2000) sta projektirala berlinska arhitekta Rudolf Reitermann in Peter Sassenroth.
2. Notranja stena Kapele sprave.
3. Razvejan tloris Hiše ob vinogradu (John Wardle arhitekti, Victoria, Avstralija, 2002) je narekovala oblika vinskega lista. Povezavo med strukturnimi elementi in okoljem dodatno poudari masiven zunanji zid, zgrajen iz stisnjene ilovice, ki zaradi milega podnebja ne potrebuje toplotne izolacije.
4. Primer gradnje enodružinske ilovnate hiše v Prekmurju (2007). Avtor projekta je arhitekt Robert Veselko.

Končno nekaj za bolnike! Konec je neprijetnih, temačnih, dotrajanih in utesnjenih prostorov, v katerih ima obiskovalec občutek, da so vse bolezni še mnogo hujše. V nasprotju s tem prijetno naravno okolje predstavlja pravi balzam za njihove bolezni. Tako je tudi v njihovo življenje posijal nov žarek svetlobe in zdravja.

Govorimo o novem zdravstvenem centru Vid, ki je nastal kot rezultat timskega dela neformalne skupine treh mladih arhitektov: Adrijana Cingerleta, Boštjana Furlana in Boštjana Kiklja.

V skupini so oblikovali lasten pristop do arhitekturnega snovanja. Menijo namreč, da se danes vse preveč projektov rojeva brez pravega odnosa do prostora. Postavitev objekta v prostor pomeni veliko odgovornost. Arhitektura lahko prostor popolnoma degradira, ga ohrani takega, kot je, ali pa ga nadgradi, zato pri projektiranju upoštevajo geomantično analizo lokacije. Z njeno pomočjo lahko dosledno vzpostavljajo skladnost med izvornim magnetnim poljem zemljišča in notranjimi prostori stavbe. Glavni namen tega pa je uporabnikom ponuditi optimalne pogoje bivanja. V prostorska izhodišča skušajo umestiti sodobne rešitve, ki izkazujejo odsev današnjega časa.

Temeljno izhodišče zdravstvenega centra je bolnikom in zaposlenim ponujati prijaznejše, pomirjujoče okolje, povsem drugačno od tistega, ki smo ga vajeni v večini bolnišnic in zdravstvenih domov. Z analizo so ugotovili, da je na dani lokaciji energijski sistem sestavljen iz dveh linij. To sta glavna in lokalna energijska linija, križani na osrednjem energijskem središču, ki daje celotnemu območju občutek prijaznosti in topline. Linije si narekovale izrazito vzdolžen objekt, zasnovan kot vsrta vzporednih zidov.

Zidovi definirajo štiri vzporedne volumne, v katere je vstavljen program zdravstvenega centra, postanejo osnovna tema projekta. Poudarjanje in podaljševanje zidov v prostor zunanjosti okolja ustvarja simbiozo umetne in naravne krajine. Strogo postavljene ortogonalne zidove, ki zajemajo funkcionalne in programske sklope, mehča osrednje elipsoidno telo, namenjeno skupnemu prostoru.

Linijska zasnova je izkoriščena tudi pri organizaciji notranjega programa. Glavna dostopna pot do objekta poteka v smeri lokalne energijske linije, ki seka niz ustvarjenih zidov. Elipsoidni del, kot zajema v togih geometrijskih oblikah, je orientiran v smeri dohodne poti ter označuje presečišče dveh linij energijskega sistema. Postopni prehod od zunaj navznoter v objektu nakazuje parafrazo borjača, tipičnega mediteranskega vhoda v hišo. Iskanje posebnosti kraja oziroma njegovih nevidnih dejavnikov dajejo celotnemu objektu poseben pomen.

Posamezni funkcionalni volumni, vpeti med linijske zidove, vsebujejo raznolike programe zdravstvenega centra: skupno čakalnico, ordinacije različnih specializacij, optiko, apartmaje za okrevanje, prostore uprave, operacijske dvorane ... Osrednji večnamenski prostor je namenjen tudi priložnostnim razstavam, otrokom in gostinski dejavnosti. Posamezne ordinacije so organizirane kot intimnejši žepi skupnega prostora.

Arhitektura zdravstvenega centra je obrnjena k človeku, naravi in njuni medsebojni povezavi. Preplet narave in svetlobe sta zajeta v osrednjem volumnu s skupnimi prosori, ki s svojo svetlobo, zračnostjo in pogledi v naravo blagodejno vplivajo na obiskovalce centra. Te kvalitete predstavljajo popolno nasprotje znanih, današnjih utesnjenih čakalnic. Osrednji dvovišinski prostor ravno tako vsebuje dimenzijo Mediterana, saj oblikovno izhaja iz tipologije primorskega ganka.

Mlada skupina ne podlega trendovski arhitekturi učinkov, ampak se nasloni na preverjeni izraz moderne. Čistost belega ovoja in ozke pasovne odprtine spominjajo na mediteransko arhitekturo, kot jo najdemo denimo na Portugalskem in v Španiji. Arhitektura deluje umirjeno in sproščujoče. Dominantne vertikale podaljšanih zidov ji dajejo svojevrstno dinamiko in so prostorsko zrasle z naravnim okoljem, skozi katerega se pretakajo posamezni funkcionalni volumni. Njihove različne višine velik objekt na majhni lokaciji še dodatno optično znižujejo.

V nasprotju z ortogonalnostjo arhitekture temelji zunanja ureditev na organskih oblikah: kapljah, elipsah, hribčkih ... Zelene površine so nastale z maksimalnim izkoristkom razmeroma majhnega zemljišča in s postavitvijo objekta na sam rob parcele. Velike travne površine, zasaditev nizkih borovcev in pinij ob potoku ponujajo obiskovalcu prijetno doživetje narave. Ohranitev stare češnje in hrasta na parceli pa daje zunanjosti še dodatno karizmo.

Notranjost objekta ohranja elementarno čistost, zadržanost in enostavnost zunanjosti. Očiščen prostor temelji na svetlih barvnih tonih z odtenki zelene barve. Bistvo notranjih elementov je v njihovi strukturi in materialiteti, barva ima sekundaren pomen in izhaja iz samega prostora. Ideja svobode in prostosti prostorov ustvarja oporo njihovim dejavnostim. Notranji ambienti delujejo tudi kot prostor očiščenja in praznine, osvobojeni vsakdanje prekomerne zasičenosti.

Vzdušje v prostoru, njegova odprtost, razmerje med sestavnimi deli in sožitje z zunanjim prostorom ustvarjajo uporabno in poetično arhitekturo zdravstvenega centra. Kaže, da se je 'recept' mladih arhitektov pri tem projektu dobro obnesel. Zdravstveni center tokrat zares deluje zdravo.

Drznejši arhitekti in prav takšni naročniki so pravzaprav stalno v nekakšnem konfliktnem razmerju. Veliko preprosteje bi namreč bilo delovati po načelu znanega, ne tvegati v zasnovi ali se celo povsem ukloniti tistim naročnikom, ki sami prevzamejo oblikovanje objekta.

Tega oni ne počnejo. Člani neformalne skupine, ki jo sestavljajo trije mladi (skorajšnji) arhitekti z Goriškega, so s projektom pred nekaj meseci odprtega medicinskega centra Vid v neposredni bližini Nove Gorice dokazali, da je tesno sodelovanje z naročnikom kljub takšnim pogledom pogoj za uspeh. Izvirna arhitekturna zasnova centra nas je spodbudila, da ob poudarku na smelosti vlagatelja dr. med. Francija Šalamuna, direktorja družbe Vid in enega izmed vrhunskih slovenskih okulističnih strokovnjakov, podrobneje prestavimo koncept in izvedbo tega objekta, ki pomeni eno najlepših manjših bolnišnic ne le v Sloveniji, temveč tudi v širšem evropskem prostoru.

Adrijan Cingerle, Boštjan Furlan in Boštjan Kikelj so absolventi arhitekture, Furlan pa je tudi magister gradbeništva. Skupina je zelo privržena timskemu delu, vendar je vsak še posebej usposobljen za svoje področje. Tako je Adrijan Cingerle strokovnjak za razmerja in volumne, ki skrbi za duhovnost njihovih objektov. Na prvi stopnji, ko je treba raziskati lokacijo in določiti bistvena izhodišča, je nepogrešljiv. Boštjan Kikelj je likovno nadarjen član, fotograf, navdušenec za sodobne smernice in računalniški "guru" skupine. Boštjan Furlan je odgovoren za konstrukcije, detajle, zanimajo ga predvsem napredne rešitve v bioklimatski, solarni in "pametni" arhitekturi. Glede na obseg in strokovnost naloge se v okviru posameznih področij povezujejo tudi z zunanjimi sodelavci.

"Oblikovali smo svoj pristop k arhitekturnemu snovanju. Vse preveč projektov se rojeva brez pravega odnosa do prostora, ki je namenjen gradnji. Zato gojimo metodo, po kateri je začetek in podlaga temeljita študija lokacije na vseh ravneh, skupaj s seznanjanjem z vlagateljevmi željami in potrebami...