Naravoslovna tematska učna pot, ki želi Vipavo ponovno približati gostom in domačinom

A morda nekoč pa le čista reka vrne se

Ko so v preteklih letih novinarji in politiki govorili o Vipavi, so večinoma govorili o poplavah. Reka je nekajkrat prestopila bregove, zalila ceste in zaprla promet ter predvsem povzročila veliko strahu in škode lastnikom hiš v naseljih ob strugi.

Razmislek o tem, kako poplave preprečiti, je kaj hitro popeljal do spoznanja, da so majhni lokalni ukrepi, ki rešujejo posamičen cestni odsek ali skupino hiš, dragi ter pogosto neučinkoviti. Ali celo škodljivi. Reka namreč ne pozna meja krajevnih skupnosti ali občin in delujejo le tiste rešitve, ki se izzivov lotevajo celostno. 

Iz pogovorov med župani občin ob strugi ter predstavniki stroke in ustanov so se doslej rodili vsaj trije obsežnejši projekti. Na prednostni lestvici strateških projektov v programu Interreg Slovenija - Italija sta dva. Projekt GREVISLIN - Zelena infrastruktura želi ohranjati in izboljšati stanje ogroženih vrst in habitatnih tipov ob rekah. Vodilna pri njem je RRA Severne Primorske, vključene pa so štiri občine. V okviru programa VISFRIM - Upravljanje poplavne ogroženosti na porečju Vipave in na ostalih čezmejnih porečjih bodo izvajali ukrepe za poplavno varnost, med drugim gradili in popravljali nasipe. Skupaj sta vredna približno pet milijonov evrov in bosta v prihodnjih letih na teren prinesla nekaj zelo konkretnih rešitev in izboljšav.

Kdo je skrajšal reko?

Tretji, projekt Zavoda za ribištvo Slovenije z nazivom Ukrepi za ohranjanje in izboljšanje stanja ogroženih živalskih vrst in habitatov v Vipavski dolini, prav tako gleda naprej, a se hkrati ozira tudi nazaj. ''Glavni cilj celovitega projekta je renaturacija naravovarstveno pomembnih struktur kmetijske krajine ter ukrepi za ohranjanje in izboljšanje ugodnega stanja ogroženih živalskih vrst in habitatnih tipov. Končni cilj projekta je ohranjanje, izboljšanje in obnova habitata živalskih in rastlinskih vrst celotne Vipavske dolina'', se glasi uradna opredelitev. 

Del tega prizadevanja, pri katerem poleg zavoda sodelujejo še občini Ajdovščina in Miren-Kostanjevica, Zavod za varstvo narave, Društvo za opazovanje in proučevanje ptic ter direkcija za vode, je tudi vzpostavitev naravoslovne tematske učne poti ob reki Vipavi. Nekaj več kot 43 kilometrov dolga pot je že narisana in premišljena. Turiste naj bi vodila po dolini, prebivalce doline pa nazaj k reki.

''Z melioracijskimi ukrepi smo reko Vipavo v preteklih desetletjih skrajšali za sedem kilometrov. Melioracija kmetijskega zemljišč je bila nekoliko nepoštena do narave - z današnjim znanji in dognanji tega nikoli ne bi naredili. Človek si je za kmetijstvo ali celo gradnjo stavb vzel zemljišča, ki jih je reka potrebovala kot izlivne površine. Beseda 'renaturacija' je zato ključna. Moramo razmišljati celostno, poslušati zgodbe ljudi, ki so v preteklosti živeli z Vipavo, ter se izogniti skušnjavi, da bi reko, ki je življenje, stiskali v korito'', poudarja arhitekt Adrijan Cingerle, ki je s svojo ekipo v biroju Kreadom zarisal in zasnoval tematsko pot. Regija, meni Cingerle, si ne zasluži le varne, ampak tudi čisto, živo reko, ki bi pritegnila obiskovalce in bi bila v veselje domačinom.

Skozi raj do Pekla in naprej

Pot, ki je v celoti načrtovana in bo urejena ter prehodna kmalu, se začne v Vipavi, kjer reka izvira. Nadaljuje se skozi staro mestno jedro in nato mimo pritoka Močilnika in Novakovega mlina do Napoleonovega mostu v vasi Dolenje. Po levem bregu pot pelje skozi Bačarje in Uhanje mimo Dulanjega mlina do Velikih Žabelj. Pod naseljem Brje prečka reko in vodi po desnem bregu ob železniški progi do Batuj. Tam spet zamenja breg in se preko edinega resnejšega vzpona dvigne rahlo nad reko in se nadaljuje proti Lanthierijevemu mlinu v Peklu. Tam bodo zgradili novo brv.

Do takrat pot začasno pelje skozi Steske po magistralni cesti do vasi Saksid, od koder se nadaljuje skozi Zalošče do Dornberškega bajerja in naprej skozi Prvačino. Sledi majhen ovinek zaradi prečkanja Lijaka in ponovna vrnitev k reki ob sotočju Lijaka in Vipave ter nadaljevanje skozi Renče. Tu pot za nekaj časa zapusti bregove reke in vodi čez Merljake in po sredini griča do Jerabišča. Ter naprej skozi Vrtoče, mimo Šela do zaključne oziroma vstopne točke poti, ki je na ploščadi ob igrišču v Mirnu. Zaključi se ob meji z Italijo. Večinoma je ravninska, razlike v nadmorski višini so minimalne. Ob poti nosilec projekta, Zavod za ribištvo, načrtuje table, ki bodo opozarjale na zanimive značilnosti habitatov, rastlinskih in živalskih vrst.

''Naš proračun je bil omejen, zato smo se držali obstoječih poti. Glavni cilj pa je, da je pot prevozna s kolesom in to v vseh štirih letnih časih. Pomembno je, da jo je moč nadgraditi,'' razlaga Cingerle. In to na več načinov. Najprej tematsko - zamislili so si jo kot nekakšno hrbtenico, na katero vsak kraj ob poti lahko pripne svoje kulturne zanimivosti, kulinarično ponudbo in celo že obstoječe krožne poti. Nato infrastrukturno. Poleg brvi v zaselku Pekel, kjer je v starih časih most čez reko že bil, si želijo še brvi pod Zemonom ter med Mirnom in Orehovljami.

Od primorskih do pravih Benetk

Tretja nadgradnja pa sega čez mejo. Kot pravi Cingerle: ''Na ravni koncepta razmišljamo o poti mimo Sovodenj, kjer je sotočje Vipave in Soče, ter naprej do izliva Soče v morje. Tam bi se pot lahko navezovala na poti, ki vodijo preko Gradeža do Chioggie. Na slovenski strani bi bilo lepo, če bi se nadaljevala proti Trstu in od tam po Parenzani, ki povezuje Istro. Na tak način bi res nastal transnacionalni projekt.''

Ki bi pri domačinih vzbudil zavedanje o lastnem prostoru, jim razširil horizonte in v njih prebudil zavest, da je zelena Vipavska dolina del prostora, ki sega do Sredozemskega morja. In bi bila res privlačna ponudba: ''Obiskovalec pride v Vipavo, te primorske Benetke, in se od tam peš ali s kolesom odpravi na morje. Na poti doživi bogato naravno in kulturno dediščino, pokusi vino, izkusi kulinarične užitke, se zapelje s supom ali se v vodi okopa.'' Oziroma, kot povzema Cingerle: ''V Vipavi lahko turistu prodamo morje.''

Po izgradnji čistilnih naprav je Vipava čista. Seveda daleč od reke, iz katere so naši bližnji predniki brezskrbno pili, a dovolj, da se lahko v njej brez strahu kopamo. Čeprav jo uradno agencija za okolje še ne uvršča med kopalna območja, je ekološko stanje vode opredeljeno kot dobro. A kot pravi Cingerle, je dela še veliko. Najprej v glavah in zavesti: ''Ko je bila voda še umazana, je bila reka degradiran prostor, nekakšno prepovedano območje. Najpomembnejše se nam zdi, da se kot domačini zavemo, da ni več tako. Da je reka privlačna, da ima potencial. In da posledično k reki zahajamo.''

Pa tudi v konkretnih okoljskih odločitvah. V Oseku še ni čistilne naprave. Razmisliti bi morali o odpravi tako imenovanih mikro polutantov, denimo ostankov zdravil. Premisliti bi morali, kako na reko vplivajo herbicidi in pesticidi. Kot zaključuje Cingerle: ''Kar pogrešam pri teh projektih, sta večja osredotočenost na glavni cilj in regijska enotnost. Nekoga, ki bi rekel, da mi kot regija želimo čisto reko. In pika.''