Anton Laščak

Vila Rafut, Nova Gorica, Slovenija, zgrajena 1912-1914, obnovljena 1928-1929

Med Gorico, Aleksandrijo in Kairom

Anton Laščak, arhitekt slovenskega rodu, je ustvaril pretežni del svojega obsežnega arhitekturnega opusa v Aleksandriji in Kairu. Edina njegova realizirana stavba v Sloveniji je vila Rafut v Novi Gorici, ena redkih neoislamskih arhitektur v Evropi.

Anton Laščak (1856–1946) je veljal do začetka novega tisočletja v Sloveniji za prezrtega arhitekta: njegovo ime se je namreč prvič pojavilo šele v dodatku Enciklopedije Slovenije leta 2002. Tudi zapisov o njegovem delu v strokovni literaturi skoraj ne zasledimo, razen v razstavnem katalogu pregledne razstave Arhitektura v Sloveniji – Mojstri in arhitekturna scena, ki so jo leta 2008 pripravili v galeriji poslovne stavbe zavarovalne skupine Vienna Insurance Group na Dunaju. Nasprotno pa so na italijanski strani meje zanimanje za preučevanje Laščakove zapuščine spodbudile že raziskave na področju orientalizma v osemdesetih letih 20. stoletja – čeprav zgolj tistih arhitektur, ki kažejo arabske vplive. Njegove italijanske projekte je podrobneje osvetlila šele prva monografska študija Marca Chiozze Antonio Lasciac – Tra echi secessionisti e suggestioni orientali, ki je izšla leta 2006. Istega leta so v palači Attems Petzenstein, ki sodi pod okrilje Pokrajinskih muzejev v Gorici, pripravili razstavo fotografij in risb njegovih arhitekturnih del iz rimskega Muzeja fotografije Alinari. V zadnjih letih pa intenzivno raziskujejo njegov mladostni opus.

Razlogov, da se slovenska stroka z Laščakovo zapuščino več kot pol stoletja ni ukvarjala, je seveda več, med drugim tudi pomanjkanje dokumentarnega gradiva, ki je razpršeno v številnih tujih javnih in zasebnih arhivih (kot je zbirka pariške profesorice Mercedes Volait) ter knjižnicah, zlasti v Rimu in Kairu. Najpomembnejši razlog pa je nedvomno Laščakovo izražanje nacionalne pripadnosti. Arhitekt se je namreč rodil v Gorici, v multietničnem okolju, kjer so živele različne narodnostne skupine: Italijani, Slovenci, Furlani in Avstrijci. Vsi njegovi predniki
so bili Slovenci iz Soške doline4, vendar se je kljub slovenskemu poreklu staršev razglašal za Furlana. Že med študijem na dunajski Politehniki je v krogu mladih intelektualcev jasno izražal svoje iredentistične težnje, seveda proti habsburški monarhiji, zaradi česar naj bi si nakopal tudi jezo goriških naročnikov,  ki so bili zvesti avstrijski cesarski kroni. Do zadnjega sistematičnega pregleda arhivskega gradiva iz Fonda goriške občine od leta 1876 do 1883 je bilo pravzaprav uveljavljeno mnenje, da je Laščak zaradi nesoglasij v delovnem okolju tudi emigriral v Egipt.6 Nova raziskava, v kateri so odkrili kar petindvajset gradbenih del, podpisanih z Laščakovim imenom, pa potrjuje, da je bil eden najaktivnejših mladih arhitektov v Gorici, čeprav je šlo v večini primerov za manjše adaptacije, pri katerih je imel funkcijo nadzora ali vodje gradbenih del. Razlog Laščakove selitve v Egipt naj torej ne bi bilo zgolj njegovo svetovnonazorsko prepričanje, pač pa predvsem ambicioznost mladega ustvarjalca, ki se je zavedal svoje poklicne izkušenosti.

Laščak se je po praksi na goriškem gradbenem uradu (1876) in nekajletnem samostojnem delu v stroki leta 1883 preselil v Aleksandrijo, kjer je sodeloval v obnovi mesta, ki so ga leto poprej močno poškodovali angleški topovi ob uporu egipčanskih nacionalistov. Celovita prenova mesta je pravzaprav pritegnila arhitekte, gradbenike in podjetnike iz vse Evrope, ki so pomembno sredozemsko pristanišče preoblikovali v mesto z evropsko arhitekturo v historičnih slogih.

V Aleksandriji se je Laščak v nekaj letih uveljavil kot eden najbolj perspektivnih mladih arhitektov. Do leta 1888 je načrtoval vrsto reprezentativnih arhitektur, med katerimi velja omeniti najemniška stanovanja na glavni mestni ulici Sherifa Pashe (1883–1888), železniško postajo Ramleh (1883), ki so jo pozneje prezidali, trgovsko galerijo Menasce (1885–1887) in monumentalne palače za bogate meščanske družine. Originalne fotografije, ki jih hranijo v Muzeju fotografije Alinari v Rimu, kažejo, da se je Laščak sprva izražal v eklektičnem neorenesančnem slogu, v katerem je še čutiti vpliv dunajske šole in profesorja Heinricha von Ferstela. Na stavbah iz druge polovice osemdesetih let, kot je palača Aghion (1887), pa so se neorenesančne arhitekturne prvine začele postopoma umikati neobaroku – vizualno bolj reprezentativnemu slogu, ki je bil značilen za njegovo poznejše kairsko obdobje.

Po šestletnem bivanju v Aleksandriji se je Laščak vrnil v Rim. Leta 1895 pa se je ustalil v Kairu, kjer je med njegovo odsotnostjo (1892) prevzel prestol Abbas Hilmi II., dunajsko šolani kediv, ki se je v avstrijski prestolnici dobro seznanil z evropsko kulturo. Novi vladar se je želel znebiti vpliva Velike Britanije (ki je med drugim nadzorovala tudi Sueški prekop), zato je zamenjal vse angleške svetovalce z nemškimi in avstrijskimi strokovnjaki. Med njimi je bil tudi Anton Laščak, ki ga je leta 1907 imenoval za vodilnega arhitekta kraljevih palač in mu podelil častni naziv beg (gospod). Kot dvorni arhitekt pa je sodeloval tudi v Odboru za varovanje spomenikov arabske umetnosti, kar mu je omogočilo, da se je temeljito seznanil z islamsko arhitekturo.

Laščak si je sloves odličnega arhitekta v Kairu pridobil z vrsto veličastnih vil in plemiških palač, zgrajenih na prelomu stoletja, ki predstavljajo novost tudi v slogovnem pristopu. Zasnova aristokratskih rezidenc temelji zlasti na prepletu (evropskega) neobaročnega sloga v kombinaciji z modernimi secesijskimi elementi, ki so bili v večini primerov vezani zgolj na ornamentalno okrasje okenskih in vratnih odprtin ter notranjo opremo (pohištva in stopnišč). S secesijskim pohištvom je denimo opremil salon rezidence princa Saida Halima (1896–1899), dekorativni secesijski elementi pa so še posebej izraziti na zunanjščini palače Zafarân v Kairu (1901–1902) in pročelju nedavno obnovljene poletne rezidence kraljeve matere v Istanbulu (1900–1901), ki se med drugim odlikuje tudi po elegantnem notranjem stopnišču z izvirnim rastlinskim vitičevjem. Za gradnjo je uporabljal najnaprednejše tehnike, kot so železobetonske konstrukcije (po sistemu Hennebique), ki so mu omogočale načrtovanje velikih salonov. Rafinirane štukaturne dekoracije v notranjih prostorih in pohištvo pa so izdelovali najuglednejši francoski, nemški, belgijski in italijanski obrtniki.

Neobaročni slog, ki ga je Laščak uporabljal za impozantne palače, je seveda poudarjal predvsem ideje egipčanskega plemstva, ki se je zgledovalo po evropski aristokraciji, medtem ko se je z zasnovo trgovskih stavb približal moderni dunajski arhitekturi Wagnerjeve šole. Takšna je na primer fasada veleblagovnice Stein v Kairu (1904), ki je reducirana na velike steklene izložbene površine, razčlenjene zgolj s plitkimi pilastri.

Po prevzemu funkcije vodilnega arhitekta kraljevih palač v Laščakovem slogu spet lahko opazimo spremembo, ki se kaže predvsem v obujanju islamskega sloga. Razvil je pravzaprav osebni arhitekturni jezik, ki je temeljil na eklektičnem spajanju historičnih slogov, islamskih arhitektonskih oblik in okrasja (arabesk, mavresk, kaligrafskega ornamenta) ter secesijskih elementov. Zavedal se je namreč, da je imel takšen slog, s katerim so se ljudje lahko identificirali, pomembno vlogo pri oblikovanju nacionalne identitete. Za bogate naročnike kairske aristokracije, ki so se šolali v evropskih prestolnicah, je sicer še vedno projektiral impozantne palače v historičnih slogih po zgledu italijanske arhitekture 16. stoletja. Medtem ko so poslovne stavbe iz tega obdobja, kot je palača tržaške Zavarovalnice Generali v Kairu (1911), rezultat prepletanja evropskih slogov s tradicionalnimi motivi iz islamske tradicije.

V neoislamskem slogu je zasnoval tudi svojo vilo na Rafutu, ob romarski poti na Kostanjevico, ki jo je začel graditi leta 1909 in dokončal tik pred začetkom I. svetovne vojne. Na trinajstih ohranjenih načrtih, datiranih s tremi različnimi datumi (13. november 1908, 17. maj 1909, 20. november 1910), ki jih hranijo v Zgodovinskem arhivu Občine Gorica (Archivio Storico del Comune di Gorizia), opazimo, da je sicer kot vodja gradbenih del podpisan arhitekt Girolamo Luzzato, kar naj bi bila tedaj stalna praksa: na projektnih risbah namreč ni bil podpisan projektant, pač pa odgovorna oseba za nadzor gradnje. Risba pa je nedvomno Laščakova, saj so na načrtu fasade vile in vratarnice detajlno izrisani tako posamezni gradbeni elementi (opeka, kamen, stebri) kot tudi ornamentalno stavbno okrasje – detajli, ki jih zasledimo tudi na ohranjenih risbah za kairske palače in nagrobne kapele. Posebno zanimiva je tudi kolorirana risba zasnove celovite ureditve posestva s parkom in dovozno potjo, ki potrjuje, da je bil Laščak izjemno nadarjen risar.

Vila na Rafutu je bila v svoji originalni podobi, o kateri pričajo le redke fotografije, zgleden primer Laščakovega samosvojega arhitekturnega sloga, ki ga lahko opredelimo kot eklektični spoj zahodne tradicije vile in orientalskih arhitekturnih detajlov in dekoracij, povzetih zlasti po mameluškem slogu. Najbolj reprezentativni del stavbe, zgrajene iz armiranega betona, je zagotovo osmerokotni stolp s pokritim lesenim hodnikom in polkrožno betonsko kupolo v obliki minareta na zahodni fasadi. Vhod v vilo krasi kamniti mavrski portal z veličastnim stalaktitnim obokom. Med okni vzbujajo največ pozornosti bifore s podkvastimi loki, zasledimo pa tudi triforo z razpolovljenima zunanjima odprtinama. Balkona na vzhodni in južni fasadi, ki slonita na konzolah, sta (bila) po arabskem vzoru delno prekrita s perforiranimi lesenimi opaži. Povsem arabski videz daje vili tudi lesen dekorativni strešni napušč in bogato ornamentalno okrasje, povzeto po krajevni egipčanski tradiciji: dimniki z motivi iz mameluških grobnic ter arabeske na betonskih ograjah balkonov, arhitravih, okenskih prekladah in kupoli. Opozoriti pa velja tudi na masiven kotni steber, ki je nekoč podpiral dvonadstropni balkon z leseno ograjo na vogalu stavbe.

Podobne islamske elemente zasledimo na vratarnici – opečnati stavbi z mavrskim lokom, ki delno povzema strukturo salamlika palače Omarja Sultana v Kairu (1907–1908) – prve stavbe, na kateri je eksperimentiral z mešanjem arabske arhitekture in modernih elementov. Vratarnica, ki je prav tako  okrašena z ornamentalnimi motivi, med katerimi še posebej izstopata imeni Laščaka in njegove žene, zapisani v kufski pisavi, namreč oblikuje z vilo in parkom, v katerem je zasadil vrsto eksotičnih rastlin in ga opremil z grajenimi elementi, v celovito in slogovno povezano ureditev.

Vila je bila med I. svetovno vojno močno poškodovana. In ker je odbor za obnovo Gorice in Goriške Laščaku za rekonstrukcijo namenil le pičlo odškodnino, češ da gre za luksuzno zgradbo, ni vila nikoli več zasijala v prvotni podobi – čeprav je bila, kot priča arhivska fotografija iz leta 1934, obnovljena po prvotnih načrtih. Nekaj ohranjenih originalnih arhitekturnih kosov z ornamentalno dekoracijo, ki jih pri obnovi niso uporabili, vključno s kaloto kupole, leži še danes v parku.

Ob izbruhu I. svetovne vojne, ko so kralja Abasa Hilmija II. odstavili, se je Laščak, sicer zagrizen Italijan, a vendar avstrijski državljan, znašel v nezavidljivem položaju. Angleži so ga izgnali na Malto, od koder pa se je kmalu zatekel v Rim, kjer je po končani vojni intenzivno razmišljal o rekonstrukciji močno porušene Gorice. Ohranjeni načrti sicer pričajo, da je posamezne arhitekturne naloge reševal že med bivanjem v Egiptu. Pred odhodom v Aleksandrijo je denimo zasnoval rekonstrukcijo cerkve Svetega Srca, ki so jo začeli graditi po njegovih načrtih, dokončal pa jo je Maks Fabiani. Načrtoval je prenovo najstarejšega srednjeveškega dela Gorice (Borgo San Rocco), ki leži tik po gradom, a so celotno območje v tridesetih letih 20. stoletja porušili. Predvidel je adaptacijo fasade cerkve sv. Roka, pred katero je postavil vodnjak – prefinjen preplet klasične zasnove, staroegipčanskega elementa (obeliska) in rastlinskih secesijskih detajlov, ki predstavlja eno izmed redkih realiziranih del v Gorici pred I. svetovno vojno. Pripravil je več urbanističnih načrtov za ureditev posameznih predelov Gorice, kot je preureditev območja ob železniški postaji Transalpina (1905). Leta 1917 je izdelal tudi regulacijski načrt za povojno ureditev mesta, vendar ga je odbor za obnovo Gorice in Goriške zavrnil, osnovno shemo pa je leta 1921 prevzel njegov mlajši sodobnik Maks Fabiani.

Po zavrnitvi urbanističnega načrta obnove Gorice so Laščaka naročila dvorjanov ponovno vodila v Kairo, kjer je v tridesetih letih 20. stoletja ustvaril nekaj boljših projektov. Med slednjimi izstopa stavba Banke Misr (1922–1927), ki je morda najlepši primer njegovega odličnega poznavanja islamske dekorativne umetnosti in mojstrstva v združevanju različnih ornamentalnih stilov, kar dokazujejo tako dekorativni vzorci na marmornatih tleh kot tudi vrhunsko izdelani leseni stropovi.

Laščakovo življenje in delo, za katerega je leta 1927 prejel prestižno nagrado rimske Akademije Sv. Luke, je bilo tudi v poznih letih razpeto med Egiptom in Gorico: v Aleksandriji je zmagal na natečaju za železniško postajo (1946), v Gorici pa je načrtoval ureditev glavnega mestnega trga Travnik/ Piazza Vittoria (1938). In čeprav je poletja preživljal v Gorici, v svoji vili ni nikdar živel. Še več, leta 1939 jo je pri Zavarovalnici Generali iz Trsta zastavil v zameno za življenjsko rento. Umrl je v Kairu leta 1946, kjer je tudi pokopan.

Čeprav v Laščakovem izjemno obsežnem opusu opazimo tudi sledove modernih evropskih arhitekturnih tokov, ki jih je nedvomno dobro poznal, se njegovo delo ni nikdar izvilo iz okvirov zgodovinskega eklekticizma. Arhitektovo mojstrstvo obvladovanja metjeja se kaže predvsem v dobri tehnični podkovanosti in dognanem spajanju različnih arhitekturnih slogov zahodnih in vzhodnih tradicij v skladno celoto. Ohranjena dela, tako originalne risbe kot tudi stavbni in dekorativni elementi na vili Rafut, pa pričajo tudi o izjemni pozornosti do obravnave detajlov.

NATAŠA KOVŠCA