Z intenzivno urbanizacijo je naravna krajina izginila ne le iz mestnih jeder, ampak tudi z njihovega obrobja. Ozelenjene strehe vračajo naravi površine, ki so jih zasedle betonske zgradbe, oživljajo sivino urbanih središč in pripomorejo k večji kakovosti človekovega bivanja v mestih.
Nova dimenzija urejanja prostora
Zelene strehe predstavljajo velik potencial za trajnostno načrtovanje mest, saj lahko nadomestijo dobršen del naravne krajine v gosto naseljenih urbanih območjih in postanejo sestavni del zelenega sistema v mestih. Ker imajo številne prednosti v primerjavi s klasičnimi strehami, so v nekaterih državah celo zakonsko predpisane.
S travo poraščene strehe so poznali že Vikingi in so se do danes ohranile v tradicionalni skandinavski arhitekturi. Razvoj moderno oblikovanih zelenih streh pa se je v šestdesetih letih 20. stoletja razmahnil v Nemčiji, kjer je danes ozelenjenih že več kot deset odstotkov strešnih površin, ne samo stanovanjskih in javnih stavb, ampak tudi industrijskih objektov, garažnih hiš in nakupovalnih središč. Veliko izkušenj z gradnjo zelenih streh imajo tudi v Severni Ameriki in na Japonskem, v zadnjih letih pa postajajo vedno bolj priljubljene tudi v Sloveniji.
Prednosti
Gradbeni strokovnjaki zatrjujejo, da je življenjska doba zelenih streh tudi do dvakrat daljša od klasičnih in da nimajo negativnih plati. Voda, ki se akumulira v humusu, namreč zmanjša temperaturna nihanja in prekomerno segrevanje objektov v poletnih mesecih ter ščiti streho pred različnimi mehanskimi poškodbami. Zelene strehe v veliki meri zadržujejo vodo tudi ob močnem deževju in s tem zmanjšajo obremenitev mestnega kanalizacijskega omrežja. Strešna vegetacija je nadalje odličen toplotni in zvočni izolator ter zagotavlja dodatno zaščito pred ultravijoličnimi žarki, točo, vetrom in požarom. V onesnaženem mestnem okolju veljajo zelene strehe za »naravne čistilne naprave«, saj rastline vežejo nase prašne delce, strupe in druge okolju neprijazne snovi iz zraka. Ozelenjene strehe pa ne izboljšujejo le človekovega bivalnega in delovnega okolja, ampak so zelo pomembne tudi za številne žuželke, ki sodijo med ogrožene živalske vrste v urbanih središčih.
Konstrukcija
Predpogoj za izdelavo ravne ali enokapne zelene strehe je dovolj močna nosilna konstrukcija, izolirana z dvema slojema hidroizolacije, od katerih je vsaj zgornji sloj odporen tudi proti vdoru korenin. Večino materiala za izdelavo rastnega substrata pridobijo iz recikliranih odpadnih strešnikov in drugih opečnih izdelkov. Glede na debelino rastnega substrata ločimo tri vrste ozelenitve: ekstenzivno, za katero zadostuje tanka plast substrata in je primerna za nižje rastline (homuljice in make), polintenzivno travnato in intenzivno ozelenitev, ki je pravzaprav park na strehi, saj si lahko poleg trave omislimo tudi grmovnice in drevesa. Na zeleni strehi namreč lahko posadimo skoraj vse rastline, razen tistih z agresivnimi koreninami, kot jih imata figa in bambus, ki lahko predrejo hidroizolacijo. Ekstenzivne ozelenitve, ki ustvarja videz zelene preproge, ni potrebno posebej vzdrževati, medtem ko potrebujeta polintenzivna in intenzivna ozelenitev stalno oskrbo, podobno kot klasični vrt.
Preplet narave in tehnologije
Novemu razvojnemu trendu v arhitekturi sledijo tudi številni mednarodno priznani ustvarjalci. Eden takih je italijanski arhitekt Renzo Piano, ki prepričljivo združuje arhitekturo, naravo in visoko tehnologijo v popolno sintezo. Z gradnjo ekološke arhitekture ima dolgoletne izkušnje, saj je že leta 1997 v švicarskem Riehenu postavil »zeleni« Muzej fundacije Beyeler, pred tremi leti pa so v Bernu v Švici odprli osrednji muzej slikarja Paula Kleeja (Center Paul Klee) z valovito ozelenjeno streho.
Stavba kalifornijske akademije znanosti v San Franciscu (ZDA, 2008), ki so jo prenovili po Pianovih načrtih, je ravno tako trajnostno zasnovana stavba, saj ustreza najvišjim zahtevam energijske učinkovitosti in varovanja okolja. Opremljena je z najsodobnejšimi napravami za izkoriščanje solarne energije ter ima naravno svetlobo in prezračevanje. Muzej pa ni ekološki samo s stališča porabe energije, ampak tudi energije, ki so jo porabili za proizvodnjo materialov. Del stavbe so namreč obnovili z recikliranimi materiali, ki so ostali pri rušenju prejšnjega objekta. Pesek, ki so ga izkopali pri poglobitvi stavbe, so uporabili za obnovo morskih sipin v San Franciscu. Jeklo so skoraj v celoti pridobili iz recikliranih virov, stavbni les iz obnovljivih gozdnih nasadov, izolacijske materiale pa iz recikliranega džinsa.
Najstarejša znanstvena inštitucija na zahodni ameriški obali je tudi ena najsodobneje zasnovanih tovrstnih ustanov na svetu. Arhitekt namreč posameznih oddelkov, akvarija, prirodoslovnega muzeja in zvezdarne, ni ločil, pač pa je zbirke združil, tako da se tematsko prepletajo. Poleg tega eksponati niso več zaprti v steklenih vitrinah, ampak so razporejeni na različnih habitatih po vsej stavbi, tako kot v naravi. Na ozelenjeni strehi, ki spominja na gričevnato pokrajino, pa je Renzo Piano zasnoval botanični vrt. Naročnik je zahteval prostore brez klimatskih naprav in zelena streha, na kateri uspeva kar devet vrst avtohtonih rastlin, je odličen toplotni izolator.
Stimulativno študijsko okolje
Pianova akademija znanosti v San Franciscu je vzor trajnostno zasnovane arhitekture, medtem ko je Univerza za umetnost, oblikovanje in nove medije v Singapuru (2008) primer nekonvencionalno oblikovane javne stavbe z zeleno streho. Novo univerzitetno poslopje stoji na območju večjega parka, ki naj bi ostal po urbanističnem načrtu nedotaknjen. Arhitekti iz biroja CGP Corporation so upoštevali urbanistične zahteve in ustvarili stavbni kompleks, ki je zlit z naravnim okoljem. Polkrožno oblikovana stavbna krila se ob svojem izteku dotikajo zemlje in se skoraj neopazno prelijejo v pokrajino, kot bi bila njen del. Stavba sledi smernicam transparentne arhitekture, ki briše meje med notranjim in zunanjim prostorom ter zmanjšuje občutek zaprtosti stavbe. Tudi notranjost univerze je zasnovana na dinamičnem prepletanju predavalnic, ateljejev in širokih hodnikov, ki se vzpenjajo proti ozelenjeni strehi, nekakšni kroni celotne stavbe, kamor vodijo tudi sprehajalne poti z osrednjega dvorišča.
Univerzitetna stavba je v celoti obdana z visokotehnološko stekleno fasado, ki reducira sončno toploto in svetlobne žarke, vendar prepušča v notranjost dovolj razpršene svetlobe. Notranji prostori so tako tudi vizualno neposredno povezani z okoliško naravo.

                                                                                             Nataša Kovšca, univ.dipl.um.zgod.
Priložene fotografije:
1. S travo poraščene dvokapne strehe na Farskih otokih nadaljujejo starodavno vikinško gradbeno tradicijo
2. Avstrijski umetnik Friedensreich Hundertwasser je v svojo revolucionarno organsko arhitekturo vključeval tudi naravne elemente. Strehe hotelskega kompleksa Bad Blumau (Avstrija, 1993) so prekrite z zemljo, travo in drevesi
3. Akademija znanosti v San Franciscu je najsodobnejša tovrstna inštitucija na svetu
4. V ozelenjeno streho je Renzo Piano vgradil okrogla okna, ki dajejo vtis nezemeljske pokrajine
5. Elipsasto oblikovana stavba univerze v Singapuru poudarjajo krožno gibanje: iz notranjosti na ozelenjeno streho in s strehe na centralno dvorišče