Kreadom d.o.o.

arhitektura, geomantija, inženiring
Kidričeva ulica 20, 5000 Nova Gorica

SLOVENIJA

TEL: +386 (5) 933 41 90

EMAIL: info@kreadom.com

SKYPE: HADRIJAN


print

 

ARHITEKT BENEŠKE SLOVENIJE

Arhitekt Valentin Zaccaria Simonitti (1918-1989) je hišo pojmoval kot del naravne krajine in prostor, ki povzema temeljne bivalne vrednote določenega kulturnega okolja. V svojem delu je prepletal modernistične prvine in tradicionalne oblike iz bogate arhitekturne dediščine Beneške Slovenije. 

Valentin Zaccaria Simonitti se v kulturno zgodovino Benečije ni zapisal le kot avtor kvalitetnih arhitektur, ampak tudi kot intelektualec, ki se je zavzemal za poglobitev kulturnih vezi z matično deželo in za utrjevanje slovenskega jezika kot temeljnega sredstva za spoznavanje slovenske kulture. S prijateljem, profesorjem Pavlom Petričičem sta bila pobudnika organizacije Beneških kulturnih dnevov, ki jih je leta 1973 prvič organiziral Študijski center Nediža. Kulturna srečanja, ki so bila namenjena utrditvi narodnostne identitete, so leta 1992 zamrla, letos pa jih je ponovno obudil Inštitut za slovensko kulturo (v Špetru so strokovnjaki iz Italije in Slovenije med 13. in 17. novembrom predavali o slovenščini in njenem zgodovinskem razvoju).
Simonitti se je rodil leta 1918 v vasici Barnas pri Špetru v slovenski družini. Po opravljeni maturi na umetnostnem liceju v Genovi je sprva poučeval umetnostne predmete in zgodovino umetnosti na različnih srednjih in višjih šolah v Furlaniji. Leta 1958 pa je na univerzitetnem inštitutu v Benetkah diplomiral še iz arhitekture.
S prvimi arhitekturnimi projekti se je Simonitti spoprijel že pred opravljeno diplomo. Pod močnim vplivom organske arhitekture, ki sta jo v svojem delu utemeljila Frank Lloyd Wright in Alvar Aalto, je ustvaril več enodružinskih hiš v Beneški Sloveniji. Leta 1961 je postal družabnik videmskega arhitekta Marcella D'Olive, s katerim je aktivno sodeloval pri vseh pomembnejših projektih. Njegov prispevek je bil najizrazitejši pri zasnovi hotelskega kompleksa Zipser v Gradežu (Italija, 1961-1963), pri katerem je oblikoval bivalne enote in številne detajle notranje opreme, projektu pa je sledil tudi v fazi izgradnje. V videmskem ateljeju je intenzivno deloval le dve leti, vendar so ostale značilnosti D'Olivovega projektiranja, kot so preproste geometrične oblike, vidni beton na zunanjosti in značilen ritem okenskih odprtin, prepoznavni elementi v Simonittijevem nadaljnjem delu.

Multikulturnost prostora
Simonitti je deloval v Beneški Sloveniji, na stičišču dveh kultur, kjer se prepletata romansko in slovansko jezikovno območje. Že v petdesetih letih, ko je poučeval umetnostne predmete, se njegova didaktična dejavnost ni omejevala zgolj na učne ure, ampak je s svojimi učenci nadaljeval pogovore o aktualnih političnih in kulturnih temah v starem barnaškem mlinu, kjer je imel majhno študijsko sobo, zapolnjeno s knjigami in revijami. Celo življenje se je zavzemal za vzpostavitev prekinjenih odnosov med deželama, za integracijo Benečije v slovenski kulturni prostor ter za aktivno izmenjavo med slovensko, italijansko in furlansko kulturo. Multikulturnost prostora je poskušal izraziti tudi v svojih delih, v katerih je poudarjal prvine ljudskega stavbarstva, prilagojenost arhitekture človeku ter naravo kot neločljiv del človekovega bivanjskega prostora. Obenem pa je na območju Furlanije-Julijske Krajine in Nadiških dolin oblikoval arhitekturo, ki je bila vpeta v mednarodne tokove.

Enodružinske hiše
Velik del Simonittijevega opusa zavzemajo enodružinske hiše, oblikovane po Wrightovem načelu zlitosti z naravnim okoljem, ki obsega tudi človekovo delo in zgodovino posamezne skupnosti. Zrcalo razvoja arhitektove ustvarjalne misli je bila njegova lastna hiša v Špetru (Italija, 1951-1980), ki jo je pred nedavnim popolnoma uničil požar in slovensko skupnost v Benečiji osiromašil ne le za kvalitetno arhitekturo, ampak tudi pomemben spomenik lokalne dediščine. Stavba je bila namreč svojevrstna zbirka oblikovnih interpretacij različnih elementov, ki jih je sam prepoznal kot bistvene značilnosti bivalne kulture v Beneški Sloveniji. Razvejen tloris hiše, zasnovan na jasnem geometričnem načrtu, je bil prilagojen konfiguraciji terena. Zasnoval je več dekorativnih lesenih površin, ki so se navezovale na elemente tradicionalnega beneškega kozolca, zgrajenega iz zidanih stebrov in lesenih delov. V osrednjem prostoru je oblikoval veliko lončeno peč, nekdaj bistven element kmečkih izb in jo obdal z ornamentalnimi lončenimi ploščicami, ki jih je sam oblikoval. Ustvaril je izrazite simbolne podobe slovenstva (lipov list, nagelj), motive spomenikov, ki so pomembni za krajevno identiteto (Stara Gora, Landarska jama) in podobe sočasnih slovenskih arhitekturnih del, kot je Ravnikarjev načrt za ureditev Trga revolucije v Ljubljani. Vzdušje domačnosti se je nadaljevalo tudi na zunanji, delno pokriti terasi, ki je povezovala bivalne prostore s širšo okolico. V parku, obdanem z artikulirano strukturo kamnitih zidov, zgrajenih iz rečnih kamnov bližnje Nadiže, so bile najštevilčnejše breze, znani simboli slovanstva.
Med ostalimi projekti za individualne naročnike izstopa enodružinska hiša Giraldi (San Vito al Tagliamento, Italija, 1959), ki sodi v skupino njegovih zgodnjih del. Hišo je oblikoval iz dveh preprostih kubov, postavljenih na različna nivoja, da je pridobil več površine, ki se odpira v naravo. Stavbo z okolico je namreč uredil kot celoto, v kateri predstavlja vrt podaljšek notranjega bivalnega prostora, kjer se življenje odvija v poletnih mesecih. Za gradnjo je uporabil v veliki meri naravna gradiva, ki poudarjajo ekspresivno vrednost materialov. Izstopajoči stavbni deli so grajeni iz opeke, ki ustvarja preprost geometrični vzorec, vse ostale površine pa so obdelane z ometom in nadiškim kamnom.
Arhitekturno ustvarjanje Valentina Simonittija je bilo najbolj plodno v šestdesetih in sedemdesetih letih, ko je realiziral glavnino svojih projektov, večinoma stanovanjskih hiš za eno ali več družin. Pozneje je projektiranje objektov delno prepuščal sodelavcu Zorattiniju, sam pa se je ukvarjal z urbanističnim in krajinskim načrtovanjem ter z obnovo stavbne dediščine po potresu leta 1976. Med pomembnejše, neuresničene projekte se uvrščajo: načrt za razvoj turizma na Matajurju (1972), raziskava možnosti turističnega razvoja ob reki Nadiži ter ureditvi dveh krajinskih parkov, Živalskega parka v Pagnaccu (1971) in parka Belopeških jezer (1976).
Simonittijeve enodružinske hiše so oblikovane po meri človeka in poudarjajo harmonijo med naravo in grajeno strukturo, ki je temeljnega pomena za kvaliteto bivanja. Njegove arhitekture veljajo še danes za zgled, ki kaže, da so lahko izvirne interpretacije elementov ljudskega stavbarstva istočasno tudi sodobne.
      
                                                                                       Nataša Kovšca, univ.dipl.um.zgod.
                
                                                                            
Priložene fotografije:
1. Del kamnite fasade Simonittijeve hiše v Špetru. Zgrajena je bila iz rečnih kamnov in obogatena z lesenimi detajli (Foto: Luca Laureati)
2. Pogled na južni del arhitektove hiše s teraso, ki je bila prilagojena notranjim prostorom (Foto: Riccardo Toffoletti)
3. V vrtu hiše Giraldi je Simonitti oblikoval večjo vodno površino, ki odseva svetlobo tudi v dnevni prostor (Foto: Riccardo Toffoletti)
4. Dinamično oblikovana fasada hotela Zipser v Gradežu je obložena z betonskimi sončnimi zasloni

Članek