Alessio Princic (Aleš Prinčič) – urednik

Renzo Agosto: architetto 1930-2015

Padova: Il Poligrafo casa editrice, 2017

Pričujoča monografska publikacija predstavlja več kot štiridesetletno ustvarjalno obdobje Renza Agosta (1930-2015), enega vidnejših furlanskih modernističnih arhitektov in urbanistov, ki je glavnino svojega arhitekturnega opusa ustvaril v Vidmu in njegovi okolici. Knjiga je sicer izšla dve leti po Agostovi smrti, a je nastala po njegovi zamisli: zgodbo o svojem življenju in razvoju arhitekturne misli namreč večinoma pripoveduje v prvi osebi.

Publikacija je smiselno razdeljena v več delov, med katerimi prvi predstavlja arhitektovo življenje v sliki in besedi. Sledita dve strokovni besedili: urednika knjige, arhitekta Aleša Prinčiča, ki vključuje dragocene Agostove misli o sodelovanju na pomembnih natečajih, in arhitektke Claudie Battaino. V tretjem, najobsežnejšem sklopu so v kronološkem vrstnem redu razvrščena najbolj reprezentativna dela, med katerimi so tudi izbrani nerealizirani natečajni projekti. Četrti del sestavljajo spomini arhitektov, Agostovih sodelavcev, ki so se profesionalno formirali v njegovem studiu, zadnje poglavje pa obsega podroben seznam del, bibliografijo in podatke o razstavah.

Renzo Agosto v uvodni biografiji bralca seznani z začetki svoje ustvarjalne poti in resno dilemo, s katero se je soočil po zaključku študija arhitekture v Benetkah (na Istituto Universitario di Architettura) leta 1957. Starša sta namreč želela, da bi se pridružil družinskemu gradbenemu podjetju, ki je bilo v poznih petdesetih letih dejavno zlasti na področju stanovanjske gradnje v Videmski pokrajini. Agosto je sicer nekaj let sodeloval z očetom, a je že leta 1958, po krajšem bivanju v Londonu, kjer je poglobil svoje znanje o montažnih tehnikah gradnje s prefabrikati, odprl lastni arhitekturni studio.

V nadaljevanju arhitekt poudari, da so bili v njegovem profesionalnem delu še posebej pomembni načrti izobraževalnih institucij, kot je denimo Tehnični inštitut A. Malignani v Vidmu, zgrajen leta 1972, ki je v šestdesetih letih 20. stoletja predstavljal inovativen projekt v oblikovnem in tehničnem smislu, saj je za gradnjo uporabljal prefabricirane elemente. Kot lahko razberemo tudi iz načrtov in fotografij drugih šolskih zgradb, je posebno pozornost posvečal zlasti integraciji izobraževalnih kompleksov v krajino ter funkcionalni razporeditvi zračnih in svetlih prostorov. Največja vrednost šolskih objektov pa je zagotovo njihova odprta zasnova, ki dopušča – zaradi uporabe prefabrikatov – oblikovne transformacije. Zavedal se je namreč, da se bodo učne metode v prihodnosti spreminjale vzporedno s hitrim tehnološkim razvojem.

Zanimivo je, da monografija ne vsebuje kritiškega teksta, ki bi v celoti predstavil  Agostov ustvarjalni opus, ampak "pripovedujejo" zgodbo o arhitektovem strokovnem razvoju njegovi projekti v razponu od enodružinskih hiš in večjih stanovanjskih zgradb do prenov historičnih stavb, komercialnih objektov s parkirišči, javnih arhitektur in urbanističnih projektov. To je seveda tudi glavni razlog, da so izbrana dela zelo podrobno predstavljena: tako s tekstualnimi opisi, slikovnim gradivom in originalnimi načrti kot tudi z ročnimi risbami, ki sicer v večini primerov niso Agostove, a imajo danes, v dobi računalniškega projektiranja velik pomen. Iz risb namreč lahko razberemo, da niso samo zapisi temeljnih misli o nastajajočih stavbah in geometrijskih odnosih med prostorskimi elementi, ampak so tudi natančne študije o umeščenosti arhitektur v širši kontekst urbanega ali naravnega okolja. Posebno vrednost pa dajejo knjigi tudi predstavitve nerealiziranih natečajnih projektov, ki po mnenju urednika Aleša Prinčiča utelešajo osnovne arhitektove ideje, še neprilagojene birokratskim zahtevam in tehnološkim omejitvam.

Agosto je svoje rešitve nekaterih natečajnih projektov opisal tudi v intervjuju z urednikom publikacije, v katerem je poudaril, da je – po vzoru nemških modernistov prve polovice 20. stoletja, zlasti Ludwiga Miesa van der Roheja – vedno sledil osnovnim principom projektiranja, to je jasni zasnovi objektov in racionalni organizaciji prostorov. Kakšno dialoško vez je želel oblikovati med arhitekturo in obstoječim urbanim tkivom, morda najbolj jasno ponazarja idejni projekt nadzidave galerije Peggy Guggenheim v Benetkah (1985), ki žal ni bil realiziran. »Na natečaju za dograditev galerije Guggenheim sem sodeloval samo zaradi želje, da bi se pomeril s Canalom Grande«, je priznal v intervjuju in poudaril, da je hotel s kanalom vzpostaviti dialog. Nadstropje galerije, ki se nahaja v Palači Venier dei Leoni iz sredine 18. stoletja, je zasnoval kot preprost kubus s stekleno steno, obrnjeno proti vodni žili. Steklena refleksna površina bi namreč odsevala tako dinamiko življenja v kanalu kot tudi bližnjo arhitekturo, ki je skoraj nepretrgana veriga različnih, a med seboj povezanih elementov.

Če se poglobimo v Agostove natečajne projekte, predstavljene v tretjem poglavju knjige, pravzaprav ugotovimo, da je s posamezimi idejnimi rešitvami anticipiral čas, saj so nekateri projekti še danes aktualni. Slednje še posebej velja za njegove urbanistične vizije, kot je denimo predlog za urbano ureditev območja med železniško postajo Garibaldi in Trgom republike v Milanu (1991). Predel v središču mesta, ki je danes po Prinčičevih besedah kaotičen skupek volumnov brez jasne urbanistične zasnove, je povezal z eno samo vehementno linijo – nekakšno urbano ploščadjo z zelenimi in vodnimi površinami, ob kateri naj bi bili nanizani različni finančni, administrativni in kulturni objekti. Najpomembneje pa je, da je območje predvidel kot pešcono, oblikovano po meri človeka, ki se vzdolž geometrijsko zasnovane glavne osi razrašča v mehko zasnovani park.  

Jasno strukturo kažejo tudi drugi urbanistični natečajni projekti, ki so na prvi pogled preprosto zasnovani, vendar temeljijo na Agostovih poglobljenih raziskavah transformacij mest. Natečaje je namreč dojemal predvsem kot priložnost za eksperimentiranje z novimi, vznemirljivimi idejami, kot je bila prenova in ureditev širšega območja bazarja v Beirutu (1994). Projekt, pri katerem se je soočil z drugačno kulturo, je pravzaprav zgleden primer njegove urbanistične misli, ki temelji na iskanju ravnotežja med praznim in grajenim prostorom.

Knjiga ponuja celovit vpogled tako v ustvarjalno delo kot tudi v življenje Renza Agosta, hkrati pa omogoča detajlno analizo njegovih nerealiziranih idejnih projektov – kar je bilo po urednikovih besedah tudi eno od izhodišč za nastanek knjige. Bralec obsežne publikacije pogleša le umestitev Agostovih projektov v širši kontekst italijanske arhitekture druge polovice 20. stoletja, kar bi dalo njegovemu delu, iz katerega je jasno razvidna usmerjenost v prihodnost, zagotovo še večjo težo.

                                                                                   Nataša Kovšca, Adrijan Cingerle