Kreadom d.o.o.

arhitektura, geomantija, inženiring
Kidričeva ulica 20, 5000 Nova Gorica

SLOVENIJA

TEL: +386 (5) 933 41 90

EMAIL: info@kreadom.com

SKYPE: HADRIJAN


print

 

VILA RAFUT

Vila Rafut, Nova Gorica, Slovenija, zgrajena 1912-1914, obnovljena 1928-1929

Vila Rafut - Propadajoča lepotica

Vila Rafut predstavlja neprecenljivo vrtno arhitekturno dediščino, a žal niti država niti lokalna skupnost ne zmoreta v njej prepoznati vsaj tolikšne vrednosti, da bi jo zaščitili pred nezadržnim propadanjem.

Podobno kot je arhitekt Anton Laščak v svojih mladih letih rad zahajal na Kapelo – danes Kostanjevico, od koder se odpira lep pogled na Gorico, se tudi sam odpravim iz Gorice mimo Kostanjevice do Vile Rafut peš. Sprehod začnem izpred arhitektove rojstne hiše, na vogalu, ob cerkvi sv. Roka v goriški četrti Podturn, ki je bila v času Laščakovega rojstva v multietnični Gorici izrazito furlanska. Kasneje se je njegova družina preselila nekaj sto metrov nižje, kjer so mu ob prenovi hiše postavili tudi kamnito ploščo z napisom. Na trgu poleg cerkve sv. Roka stoji tudi monumentalni kamniti vodnjak, zaključen z egipčanskim obeliskom, ki je bil predviden v rdečem oziroma rumenem egipčanskem granitu. Svojemu rodnemu kraju naj bi ga arhitekt podaril, a do tega iz neznanih razlogov ni prišlo. Arhitekt je tako doniral zgolj načrt zanj. Namesto vode so danes v koritih žal rože, vodnjak pa je obdan z avtomobili.

Pot nadaljujem čez Antonov trg na goriški grad in pod grajskim obzidjem iščem sledi dveh vil, za kateri je Laščak pripravil načrta prenove. V prvo, ki je bila hiša ženinih staršev, se je preselil takoj po poroki. Vili sta stali na priviligirani poziciji, na južnem pobočju griča – gorice – po katerem je mesto dobilo tudi ime, in sicer v izteku ozke srednjeveške uličice. Fabianijev urbanistični poseg je žal enega najstarejših predelov mesta porušil, da bi omogočil boljšo povezavo s predelom grajskega griča.

Z gradu se mi odprejo krasni pogledi na gozd Panovec, ki se na robu razcepi na grič Rafut nad Rožno dolino in na greben Kostanjevice, na katerega prisojnem pobočju si je Laščak postavil svojo vilo. Območje je bilo zaradi izredne lokacije, zaščitene pred burjo in s sončno lego, že v preteklosti izredno cenjeno. Med vinogradi, vrtovi in oljčniki so še danes posejane številne vile, ki so bile v preteklosti stalen motiv na goriških »kartolinah«. Da bi bolje razumel lokacijo, kjer vila stoji, se povzpnem po Poti na Kapelo na Kostanjevico, kjer se je dobrega pol stoletja za Laščakom v iskanju samote in miru rad sprehajal tudi Zoran Mušič (Goriške skice). Pot, ki je tlakovana z mačjimi glavami, je bila včasih edina povezava Gorice s Kapelo. Po njej so se dvakrat na leto v procesiji zgrinjali številni Goričani. Zaradi postavitve meje po drugi svetovni vojni je bila tudi romarska pot prekinjena. Na slovenski strani meje se tako pot žal spremeni le v ozko blatno stezo, ob kateri nekaj osamljenih primerkov spominja na nekoč številna kostanjeva drevesa, ki so griču dala tudi ime.

Grajski grič s srednjeveškim gradom in Kostanjevica s Kapelo in samostanom tvorita prepoznavno entiteto osrednjega goriškega prostora. To je tudi prostorski miljé, v katerem si je v začetku 20. stoletja Anton Laščak, predvsem v Egiptu že uveljavljeni in premožni arhitekt, zgradil svojo goriško rezidenco.

Pravljično podobo nenavadnega objekta, ki pritegne pozornost z osemindvajset metrov visokim vogalnim stolpom v obliki minareta, zmoti le stihijska pozidava Pristave ob vznožju. Izredni primerki redkih eksotičnih dreves izrisujejo obrise celotnega, več kot 3 hektarje velikega kompleksa, katerega trije gradniki: vila, park in vratarnica so povezani v izjemno celoto, ki je v našem prostoru dragocena redkost. S približevanjem mogočnemu vhodu – vratarnici, v katero je Laščak nastanil tudi skrbnika, da bi lažje nadzoroval gradnjo, se to, kar je bilo od daleč videti skrivnostno, pravljično in navdihujoče, počasi spreminja v bledo senco nekdanjega sijaja. Vratarnica, ki je nekakšen vstopni paviljon na posest in napoveduje nekaj posebnega, izjemnega, pomembnega, je namreč v zelo slabem stanju.

Razočaranje je ob vstopu v zasebni park še toliko večje, saj me že takoj na začetku zmotijo številne komunalne naprave. Skoraj zabrisana je sled dveh drevoredov, ki sta potekala ob makadamski parkovni poti. Tudi obojestranski muldi iz mačjih glav sta zasuti in zapleveljeni. Dovozna parkovna pot kmalu prečka potoček, ki izvira na posesti in ga je Laščak kanaliziral ter razširil z manjšim zajetjem.

Avtomobilom namenjena cesta, ki je danes popolnoma razrita, se proti vili nadaljuje v serpentinastih zavojih. Peš pot, ki se od ceste odcepi na prvem zavoju, pa je načrtovana položno, da je hoja po njej prijetna. Obdelana je z betonskimi robniki in tlakovana z manjšimi prodniki. Ob njej se vrstijo različni prostori, ki še stopnjujejo radovednost. Približno na sredini poti stoji pergola, ki jo je glicinija močno prerasla, pod njo sta nameščeni dve betonski klopi, kjer si obiskovalec lahko v senci odpočije. Zanimivo počivališče na poti predstavlja tudi betonski kalup, ki je služil za odlitek kupole stolpiča. Na obeh straneh je razširjen z dvema klopema in z zelenim ozadjem spominja na grotto.

Krajinska arhitektka Katarina Iskra v svoji diplomski nalogi poudarja, da park kljub številnim ujmam in sramotno slabemu vzdrževanju še vedno ohranja prepričljivo podobo in doživljajsko zmožnost. Vsaka krajinska ureditev namreč potrebuje tudi čas, da se pokaže v svoji zreli podobi. Izjemni habitusi drevnine, ki so zaradi ugodne mikroklime celo prerasli predvidene dimenzije, dajejo parku poseben čar. Zasnova Rafutskega parka sicer oblikovno ni zahtevna, vendar je park doživljajsko in zaznavno izjemen. K temu pripomore tudi umeščenost v vzpenjajoč se teren, ki obiskovalcu ne dovoljuje istočasnega dojemanja celotne parkovne ureditve. Zanimiv pa je tudi zaradi eksotičnih vrst dreves in zaporedij doživljanja različnih ambientov, ki se razvijajo v »prostorsko-časovnem sosledju. Različni prostori oziroma vzdušja so tisto, kar v obiskovalcu spodbuja občutek zanimanja za nadaljnje odkrivanje. Kontrast med temnimi in povsem osončenimi deli, usmerjanje pogledov, spreminjanje smeri, odprti in zaprti prostori, poti, ki se izgubljajo za gmotami vegetacije … Vse to so uporabljena oblikovalska načela, ki ponujajo obiskovalcem zanimivo in privlačno krajino«. Skratka, Laščak je z Rafutskim kompleksom pokazal na visoko možno mero smiselne izrabe reliefnih danosti lokacije, saj je povezanost vile z vrtom v prostorskem in oblikovnem smislu dovršena.

Navdušenje obiskovalca doseže vrhunec, ko pot preide izpod bolj pokritega dela parka na odprto in se pred obiskovalcem prikaže vila v vsej svoji velikosti in mogočnosti. Skoraj osemsto kvadratnih metrov velik gosposki objekt, ki ga je arhitekt Laščak zgradil zase in za svojo družino, je bil poškodovan med I. in ponovno tudi med II. svetovno vojno. Njegova današnja zunanja podoba je tako le odsev prve rekonstrukcije. Obnova, za katero v Pokrajinskem arhivu Nova Gorica ne hranijo nobenega dokumenta, se namreč ni opirala na prvotni Laščakov načrt. Pri adaptaciji sta bili zazidani terasi s kovinsko ograjo in masivnim kotnim stebrom v prvem in drugem nadstropju. Izginile so tudi bifore s podkvastim lokom ter številni dekorativni elementi.

V vilo se je leta 1951 vselil Higienski zavod Gorica, ker je bila po presoji Centralnega higienskega zavoda SRS najprimernejša stavba daleč naokrog, ki je ni bilo treba posebej adaptirati. Dokončati je bilo treba le v vojni porušene dele in jo opremiti s potrebno vodovodno in električno napeljavo. Pozneje so v neposredni bližini stavbe sezidali še garažo in drvarnico. Ta zaradi sorodnih materialov, kot so jih  uporabili za gradnjo vile, spominja na Laščakovo avtorsko delo, čeprav to ni.

Sredstva za obnovo vile je prispeval Centralni higienski zavod, ki je notranjo stavbno površino povečal in povsem prilagodil svojim potrebam. Vsi posegi so bili izvedeni izredno slabo in do objekta, ki je bil zgrajen v visokem standardu gradnje, zelo grobi. Zidan je namreč iz vidnih opečnatih zidakov normalnega formata s klasično zidarsko zvezo, le vhodni portal je zgrajen iz betonskih zidakov. Prefabricirani elementi iz umetnega kamna, ki so bili večinoma narejeni v Egiptu in pripeljani na gradbišče, so zelo kvalitetni obrtniški izdelki. Isto velja za napušče, ki so leseni in izrezljani. Fasade vile, ki je posebna tudi zaradi izrazitih tehnoloških novosti, tedaj izjemno redkih na slovenskih tleh (armiranobetonske stropne plošče, sovprežnega stropa, sestavljenega iz betonske plošče in valjanih jeklenih nosilcev), so bile na številnih mestih poškodovane.

Podobno žalostno usodo je doživela tudi notranjost vile. Originalni tlaki so večinoma predelani, samo ponekod je še viden izvirni teraco v opečnatem odtenku in keramični tlak iz šesterokotnih ploščic, ki sestavljajo barvni vzorec v obliki satovja. Avtorsko oblikovani keramični tlak v satovju je tudi v preddverju, kuhinji oziroma kabinetu in v sanitarijah. Tla v drugih prostorih so bila obložena s parketom, največkrat v rastru ribje kosti. Tudi stene in stropovi so bili večkrat prebarvani, saj je originalna poslikava prostorov vidna le na posameznih delih. Vse originalno notranje stavbno pohištvo je kasetirano in v beli barvi. Steklena in polna kasetirana vrata so bila prvotno opremljena z avtentičnimi kljukami in ščiti, ki pa jih več ni. Na srečo hrani nekaj vzorcev Zavod za varovanje kulturne dediščine.

Zavod za zdravstveno varstvo Nova Gorica je domoval v vili do leta 2003, saj so postali njeni prostori pretesni in neprimerni za opravljanje laboratorijske dejavnosti. Po izselitvi zavoda je bila vila prepuščena sama sebi. Leta 2007 je bil pripravljen konzervatorski program za vilo in vratarnico, leto kasneje pa še konzervatorski program za park, saj se je pojavila realna možnost prenove. Upanje, da bo spomenik oživel, je vlila nekdanja visokošolska ministrica Mojca Kucler Dolinar, ki je leta 2008 že odkrila marmorno ploščo na fasadi kot neke vrste temeljni kamen za izvedbo prenove, s katero naj bi v vili dobile prostore tri ustanove: Center za evromediteranske študije Emuni, podiplomska fakulteta Univerze v Novi Gorici in znanstveno-raziskovalna postaja SAZU Nova Gorica. Vendar je projekt kmalu padel v vodo in vila je bila spet prepuščena nemilosti časa.

Leta 2015 je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport poskusilo z javnim pozivom poiskati zasebnika, ki bi Laščakovo vilo obnovil in jo z ustreznimi vsebinami oživil. Pri iskanju zasebnih vlagateljev je sodelovala tudi občina, ki je lastnica več kot polovice parka. Z obnovo so želeli »prispevati k trajnostnemu ohranjanju slovenske kulturne in naravne dediščine ter njenih vrednot in skozi njihovo predstavitev povečati prepoznavnost in atraktivnost kraja in širše regije«. A na pozivu nihče ni ustrezal kriterijem. Med tem časom so objektu, da bi ga zaščitili pred vandali, pozidali tudi vse odprtine pritličja. Vstop je mogoč le skozi odprtine nadstropja. V objektu zamaka, nosilni konstrukcijski deli minareta imajo že velike razpoke, številni prefabricirani arhitekturni elementi objekta so izropani.

Zanimivo je dejstvo, da je bil kot kvalitetna naravna vrednota leta 1952 prepoznan zgolj Rafutski park in kot tak tudi zaščiten. Vila in vratarnica sta bili tako dolga leta kot kulturna spomenika spregledani, saj ju je občina šele leta 2003 z odlokom razglasila skupaj s parkom za vrtno arhitekturno dediščino. Tekstualni opis enote se glasi: Vila, zgrajena v neoislamskem
slogu, s simbolnim minaretom in mogočnim vhodom. Obdaja jo park, oblikovan v maniri parkov z začetka 20. stoletja z uporabo eksotičnih rastlin, organsko izpeljane poti, asimetrija, ortogonalne zasaditve. Arhitekt A. Laščak.

Vila Rafut je edini primer neoislamskega sloga v Sloveniji in obenem eden najlepših ohranjenih primerov v širšem evropskem prostoru. Obdana je s čudovitim parkom, ki ga poleg originalnih arhitekturnih kosov krasijo pri nas redka eksotična drevesa in grmovnice. Izjemna drevesa danes zakrivajo pogled na vilo, zato nas na arhitekturno mojstrovino, ki se kljub drugačni estetiki presenetljivo dobro staplja z okolico, opomnita le vratarnica ob vhodu na posestvo in stolp. Kljub temu, da gre za edinstveno vrtno arhitekturno dediščino, pa na slovenski strani meje zanimanja za ustrezno ovrednotenje arhitektove zapuščine še vedno ni. Niti država niti lokalna oblast v izjemnem spomeniku, ki z oblikovnimi dimenzijami presega geografske in kulturne meje, ne zmoreta prepoznati niti tolikšne vrednosti, da bi ga zaščitili vsaj pred neustavljivim propadanjem.

ADRIJAN CINGERLE

Članek