V letu 2014 smo obeležili 100 letnico pričetka prve svetovne vojne, letos oktobra pa bomo zaznamovali stoletnico preboja pri Kobaridu, s katerim se je končala dveinpolletna morija v dolini reke Soče. V ta namen, v spomin in opomin se je na Prevalu nad Novo Gorico uredilo Park oddiha in razmisleka.
Lokacija ob vznožju Škabrijela nad Novo Gorico s pogledom na Sočo in Solkanski most se je izkazala kot zelo primerna za postavitev sodobne prostorske instalacije. Koncept ureditve spominskega obeležja črpa navdih iz percepcije vojne kot pojma. Vojno stanje vzbuja ostrino in strah v vseh družbenih sferah in v občutju slehernika. Prostorska ureditev skuša prikazati in izzvati občutja, ki nas spreletijo ob misli na vojno, a želeli smo nekaj več. V takem ambientu kot je ta, v objemu borovcev s pogledom na Sočo, Škabrijel in Sveto goro se nam je zdelo, da moramo poudarjati kako pomembno je stanje miru in kazati na nesmisel vojne.
Kovinska stena s podestom je subtilno umeščena med obstoječe borovce in obiskovalca pripelje na pomol med krošnjami. Od tu ni poti naprej, kar je predvsem sporočilno močna poteza. Pomol in kovinska stena, ki se dematerializira v lamele in spoji z gozdom nas ne pripeljeta nikamor, kakor tudi vojna ne. Če želimo nadaljevati moramo nazaj, prestopiti moramo praznino (čeprav samo v tlaku) in se sprehoditi po leseni lebdeči stezi. Prihodnost po vojni ni takoj jasna in potrebnega je nekaj časa preden spet začutimo trdna tla pod nogami. Pot, ki se ne konča, saj nima določenega cilja, ponuja obiskovalcu možnost odločitve. Vsak se sam odloči ali se bo vrnil po isti poti, ali bo zapustil pot in krenil čez trato, ali pa bo mogoče le osuplo obstal.
Avtorji: Adrijan Cingerle u.d.i.a., Katarina Iskra u.d.i.k.a., Sebastjan Winkler
SPOMINSKO OBELEŽJE KOT PROSTORSKA INSTALACIJA
Praznovanje stoletnice začetka prve svetovne vojne je omogočilo pogled na štiriletno morijo z veliko časovno odmaknjenostjo, ki je ponudila priložnost za poglobljen razmislek o posledicah uničujoče vojne in večplastno predstavitev vojnih dogodkov. Mednje sodi tudi postavitev spominskega obeležja, posvečenega legendarnemu feldmaršalu Svetozarju Borojeviću pl. Bojna, poveljniku 5. avstro-ogrske armade, ki je na soški fronti uspešno obranila enajst italijanskih ofenziv in preprečila širitev bojev v notranjost Slovenije. Primorski Slovenci so Borojevića, ki velja za najuspešnejšega avstroogrskega poveljnika, že med vojno zelo cenili: v Sežani so ga imenovali za častnega občana, v Koprivi na Krasu so mu zgradili spomenik. Po koncu vojne in razpadu Avstro-Ogrske, ki ji je general zvesto služil, pa so bile njegove vojaške zasluge pozabljene.
Avtorji projekta, Adrijan Cingerle, Katarina Iskra in Sebastjan Winkler iz arhitekturnega biroja Kreadom, so spominsko obeležje zasnovali kot prostorsko instalacijo in jo pomenljivo poimenovali Park oddiha in razmisleka. Spomenik namreč ne obuja le spomina na generala Borojevića, ampak je namenjen utrditvi kolektivnega zavedanja o razsežnostih globalne človeške morije, ki je korenito spremenila tedanjo politično in družbeno podobo Evrope. Oblikovna zasnova spomenika pravzaprav izhaja iz pojmovanja vojne, ki vnaša v življenja ljudi grozo, bolečino, trpljenje, smrt, za seboj pa pušča razdejanje, opustošeno krajino in razdvojene narode. Zato ne preseneča, da ima osrednji del obeležja formo prelomljenega jeklenega trikotnika z odrezanima stranicama, ki deluje kot rez v prostoru in simbolizira grozote vojne. Na prvem kraku je izrezan Borojevićev portret, ki z bistvenimi potezami označuje vztrajnega človeka neomajnih načel. Drugi krak kovinske stene pa se dematerializira v lamele, ki poudarjajo vertikalno formo okoliških dreves in omogočajo, da se kovinska struktura vizualno preplete s krajino. Pomemben del obeležja je tudi kovinski podstavek, na katerem stoji masivna trikotna stena, saj predstalja povezovalni element med spominsko ploščo in krajino. Ob lamelah, ki oblikujejo ograjo, se podstavek zaključi kot lebdeča balkonska struktura, s katere ni izhoda, medtem ko se drugi del nadaljuje v nekoliko dvignjeno leseno stezo, ki poteka med borovci. Vendar to ni pot, ki bi obiskovalcu omogočila krožni obhod, ampak se nepričakovano zaključi. Obiskovalec se mora bodisi vrniti po stezi nazaj ali nadaljevati ogled po travnati površini.
Očitno je, da prostorska instalacija v arhitekturnem jeziku subtilno interpretira nesmiselnost vojne. Balkonska struktura in lesena pot, ki se nenadoma prekine, zaznamujeta brezizhodnost vojne. Vrnitev na izhodiščno točko ogleda, ki ponuja možnost za opazovanje obeležja z drugega zornega kota, pa poglobi obiskovalčevo miselno dimenzijo. Instalacija pravzaprav spodbuja refleksijo o brutalnosti prve svetovne vojne, ki naj bi bila opomin za sedanjost in prihodnost, kar so avtorji naglasili tudi z izrezanim napisom na obeležju spomin in opomin. Kontrast med vojno in mirom pa navsezadnje stopnjuje tudi sama mikrolokacija spominskega obeležja, saj se strogo geometrijsko oblikovana steza, ki se dvakrat ostro prelomi, vije med drevesi – starodavnimi simboli življenja in življenjske moči, a tudi spoznanja.
Park oddiha in razmisleka je zgleden primer sodobno zasnovanega spominskega obeležja, ki se širi tudi v naravno krajino in jo kulturno bogati. Hrati pa prostorska instalacija kaže, kaj lahko arhitekturna ureditev izraža s pretehtano izbranimi oblikami in materiali – v tem primeru suhozidom, gradbenim materialom jarkov in okopov, ter kortenom, ki s svojo rjasto patino asociira na preteklost, granate, zarjavelo bodečo žico. Omeniti je potrebno tudi lego prostorske instalacije na prehodu na Trnovsko-Banjško planoto, ob vznožju Škabrijela, kjer so potekali boji in od koder se odpirajo pogledi tudi na druga bojišča soške fronte in reko Sočo. Sorazmerno majhna arhitekturna intervencija namreč s premišljeno kompozicijsko strukturo medsebojno povezanih grajenih in naravnih elementov spreminja prej degradirano lokacijo v pomembno izletniško točko. K temu nedvomno pripomore tudi celovita prostorska ureditev spominskega obeležja, ki vključuje zelenice, klopi, informacijsko tablo in parkirne prostore.
Nataša Kovšca
